Naredila sem življenjsko napako. Verjela in popolnoma zaupala sem partnerju, boljšega življenjskega sopotnika si ne bi mogla želeti, kmalu sva se poročila, oba star 30 in malo več. A že tik pred poroko se je začelo kazati, da znajo biti težave, o tem ni želel razpravljati, ker po njegovo ni bil primeren trenutek, in zdaj smo v težki situaciji. Izkazalo se je, da je on svoje resnično prizadevanje in ljubezen izživel in doživljal v prejšnji dolgoletni zvezi, kjer je bil prevaran. Sedaj je le rabil sopotnico, da ne ostane sam, kar je tudi v očeh družbe bilo zanj ponižujoče, in se z najino zvezo postavil na noge. Živiva pri njegovih starših, sicer mi je bilo obljubljeno, da začneva po poroki ustvarjati svoje stanovanje na vrhu, a do danes ni še ničesar, niti noče o tem govoriti. Njegova mama in moj mož peljeta stvari pri hiši, ata je nevtralen, jaz hodim v službo, vračam se pozno popoldne. Nikoli se ni odcepil od mame, ona ima nadzor nad vsem (sicer zboli, itak je tablete za živce), on ji pove vse (seveda o meni), ona postavlja vprašanje na vprašanje, povesta si prav vse. Tu je še njegova sestra, ki ne živi več tukaj, ima pa dosti časa v službi, tako, da so dopoldne na liniji, in skozi nekaj kujejo. Ko je mož jezen, se znebi kakšne takšne da vidim, da so imeli spet debate. Onidve narekujeta, on reagira. Ko se vidimo vsi, težko igrajo, da ne bi opazil. V glavnem - ja, poročila sem se s čustvenim invalidom, ne morem mu dopovedati, da si ustvarjava svojo družino, da bi morala biti na prvem mestu. Njemu sta mama in sestra prej, jaz se gibljem bolj v ozadju in ponavadi ne sledim dogodkom. Tako težko mi je bilo, da ni veliko manjkalo, da nisem padla. Navzven se delajo zelo fine, s super urejenimi odnosi, vsi imajo ogromen strah pred slabo lučjo s strani družbe. Kmalu bo nasvet prijokal naš dojenček, ki mi trenutno daje vso moč, moža moja nosečnost ne zanima, do sedaj me o tem še ni ničesar vprašal, sama mu kdaj kaj razlagam, a ponavadi gleda TV, sploh nekaj ne posluša. Zdaj sem se navadila, a tako je bolelo, ko sem čutila na roki otrokove gibe, njega pa te zadeve ne zanimajo. Ko se s kom srečamo, se pa tako pogovarja, kot da me tako zelo podpira (itak pa ga izda njegovo ne-vedenje, ko potem ne zna povedat niti koliko sem noseča, kako je s pregledi...potem vidijo, da ni ravno veliko poleg, sploh ne razlagam tega drugim). Tako sem ostala sama pri tej hiši, brez ene same podpore. Nimava zaupanja več (med drugim že več mesecev skriva telefon, kar ponavadi apelira na kakšno postranskost, ne vem), ničesar, namesto, da bi šla k terapevtu za odnose, me je prijavil na socialno, da so me pozvali na razgovor. Nisem šla zaradi službe, a tu nekaj smrdi. Pred tem sem mu predlagala sporazumno ločitev, name, kot na nosečnico je jokanje cele noči zelo slabo vplivalo, pojavljati so se mi začele zdravstvene težave. Zavoljo in v dobro otroka, ki mi daje moč, sem se postavila na noge. Če ne bo šlo drugače, koliko zgleda, da res ne, bova šla narazen. Meni otrok pomeni vse, s trebuščkom se ukvarjam vsak večer, nekako živim kot zdrava in zadovoljna nosečnica, ampak sama. Mislim, da sta ga na socialno poslali mama in sestra, sedaj je v zapisniku verjetno, da se nisem odzvala, mož se verjetno je, ne vem. Obljubil mi je, da greva k terapevtu, skoraj me je kap, ko sem dobila poziv iz socialne. Taki zahrbtni ljudje so to, mislim, da so začeli pripravljati zadeve, ki bodo prav prišle za skrbništvo nad otrokom. Njegova mama si ga zelo želi in vem, da če greva narazen (kar bova verjetno šla) bodo skušali dobiti popolno skrbništvo. Sedaj pa prosim za nasvete, izkušnje,...rodila bom čez nekaj mesecev. Zaradi mirnejšega kolja (tukaj mama s svojo živčnostjo in kričanjem ustvarja napeto ozračje v celi hiši) bi najraje šla živet nazaj na svoj prvoten dom, bi me sprejeli, imajo me radi, čeprav mi tega nikoli niso povedali. A moja mama zdaj joka skoraj vsako noč ko me vidi parkrat na mesec z otožnimi očmi, čeprav skušam vse zakriti, skrbi jo tudi otrok, ker se razvija v tako napetem okolju. Imam službo, nimam pa svojega stanovanja. Lahko bi šla živet na svoj prvoten dom, svojo sobo, ostalo vse v souporabi (urejena družina), vsaj za nekaj časa, ali v najem vzamem stanovanje. Najverjetneje bom dojila (koliko sem preučila zadeve in kakšno stanje je pri meni). Kakšno možnost imam, da otrok ostane poleg mene? Vem, da se bom zlomila, če mi vzamejo dojenčka. Vsekakor sem se pripravljena z vsem, kakorkoli boriti za otroka. Z možem ni šlo, ni se dalo ničesar storiti, z močjo mame in sestre je imel popolnoma premoč nad mano, a otroka pa ne spustim. Verjetno bo najbolje, da si čimprej uredim svoje stanovanje, kajne? Vesela bom vsakega nasveta.
LP,Doroteja
LP,Doroteja