Pozdravljeni,
pišem na ta forum, čeprav nisem poročena, a mislim, da imate tukaj dosti izkušenj z odhodom od partnerja, zato bi mi morda lahko svetovali.
V naslovu je vprašanje, s katerim se ukvarjam sedaj že kakšna 2 meseca.
Sva 3 leta v zvezi, nimava otrok, nobenega skupnega premoženja. Sliši se enostavno za odhod, a ni.
Zveza je že od začetka zelo turbolentna, polna vzponov in globokih padcev. Zelo srečni trenutki, povezani z dosti kregi, prizadevanjem drug drugega, tudi žaljenjem, ipd.
Ko sedaj gledam nazaj, mi ni jasno, kaj sem takrat sploh videla na njem, da sem šla v zvezo. Saj ni slab človek, ampak le midva nisva za skupaj. Že od vsega začetka imam občutek, da sem se sama zelo zaljubila vanj, on pa si je le tako zelo želel biti ne-samski, da bi v zvezo šel s katerokoli, ki bi ga sploh povohala. To dejstvo oz. občutek, da je z mano začel, ker sem dejansko podlegla čarom in če smo iskreni, jaz njega kontaktirala, da sva šla ven na 2. zmenek, mi še vedno pušča grenak priokus. On je seveda zanikal vse ter meni, da se je tudi zaljubil vame. Ampak ob tako klavernem začetku, kot sva ga imela, kar rahlo dvomim. Enkrat na začetku je tudi rekel, da je z mano zato, ker se mu ni ljubilo več iskati. Mislim, da ta stavek vse pove in kasnejše posipavanje, da ni tako mislil, nima neke teže.
Kakorkoli, ostala sva skupaj in v kolikor bi imela vedenje, ki ga imam sedaj, 3 leta kasneje, bi takrat samo zbežala kar bi me nesle noge. Tale moški je zelo nesamostojen, neodgovoren in v bistvu skoz potrebuje neko berglo, da lahko živi. Odločitve moram namesto njega sprejemati jaz, na skoraj vse, da ok funkcionira, moram misliti jaz. Če ne razmišljam ter pravočasno opozorim, gredo po njegovi zaslugi stvari v maloro. V glavnem, občutek imam, da so ga včasih pedenali starši od vseh možnih strani, nato je ugotovil, da si mora najti eno, ki bo prevzela mamino vlogo, ki sem na žalost tudi jo.
Moji domači me že občudujejo, da vse to zmorem in se mi da. A pred kratkim se je zgodilo, da se mi preprosto ne da več. Kot, da bi me nekdo naenkrat ugasnil, ni mi več do te zveze in ubadanjem z njegovo nezmožnostjo furanja odraslega ter odgovornega življenja. Pričelo me je motiti že skoraj vse in cca 3x sem mu že rekla, da nisva za skupaj. A tukaj se stvar zatakne.
Sredi prepira se tudi sam strinja, da nisva za skupaj in ga moti to ali ono, ampak kaj dejansko misli, ne vem. Venomer imam samo občutek, da zelo dosti stvari požre vase, jih ne izrazi in to samo zaradi bojazni, da bom odšla in bo spet sam. Zadnje čase opaža, da sem postala bolj hladna in se oddaljila od njega. Tega seveda ne omeni direktno, ker se spet boji, da grem, ampak mi je pričel igrati neko kvazi romantiko, ki mi je mimo. Pričel je početi ravno kontra od pričakovanega. Vsak drug bi me vprašal, zakaj sem se oddaljila, on pa ne sprašuje nič, ker se boji odgovorov, zato je pričel z izjavami, kako mu je fino z mano, kako sva se imela luštno (čeprav se v mojih očeh nisva ali ni bilo nekaj posebega), kako me ima rad. Sprašuje me, če imam tudi jaz njega, posiljuje me s pretiranimi objemi in poljubi ter igra neko romantiko. Včasih, ko sem še bila zagreta zanj, me je pa lahko tudi dneve ali kakšen teden pustil na hladnem (v seksualnem smislu) ter me ožigosal za nimfomanko, če sem si želela spolnosti.
Torej, takšen odnos je meni skrajno nezdrav in mislim, da mi bo kmalu pričel tumbati s kakšnimi otroci, ki si jih z njim res ne želim. To sicer že ve, ampak mi je enkrat rekel, da verjame v to, da si bom premislila. Nak, ne bom si, zdaj 100% ne več.
Prosila bi vas, če mi poveste, kako najlažje končati takšen bolan odnos? On sedaj igra kao da imava nek rožnat odnos, kar seveda ni res. Vem, da ga bom z odhodom iztirila in mimo mi je, da bom potem ožigosana za največjo pras..o, ker da sem razbila nekaj tako lepega kar sva imela. Čeprav to nikakor ni res, saj nimava nič več lepega, ampak nek patološko pokvarjen odnos že od samega začetka.
Želela bi, da tudi sam uvidi, da nisva za skupaj, a nikakor ne vem, kako mu to predočiti, ker mislim, da se dela slepega? Saj ni neumen in vidi, da nama ne gre. Vidi, da nama še nikoli ni šlo ok in je vedno bil kakšen kreg in nerazumevanje. Ampak vem, da na koncu bo vse zaigral tako, da bo izpadel kot uboga žrtev, jaz pa čarovnica. Temu bi se rada izognila.
Hvala za vsakršno mnenje.
pišem na ta forum, čeprav nisem poročena, a mislim, da imate tukaj dosti izkušenj z odhodom od partnerja, zato bi mi morda lahko svetovali.
V naslovu je vprašanje, s katerim se ukvarjam sedaj že kakšna 2 meseca.
Sva 3 leta v zvezi, nimava otrok, nobenega skupnega premoženja. Sliši se enostavno za odhod, a ni.
Zveza je že od začetka zelo turbolentna, polna vzponov in globokih padcev. Zelo srečni trenutki, povezani z dosti kregi, prizadevanjem drug drugega, tudi žaljenjem, ipd.
Ko sedaj gledam nazaj, mi ni jasno, kaj sem takrat sploh videla na njem, da sem šla v zvezo. Saj ni slab človek, ampak le midva nisva za skupaj. Že od vsega začetka imam občutek, da sem se sama zelo zaljubila vanj, on pa si je le tako zelo želel biti ne-samski, da bi v zvezo šel s katerokoli, ki bi ga sploh povohala. To dejstvo oz. občutek, da je z mano začel, ker sem dejansko podlegla čarom in če smo iskreni, jaz njega kontaktirala, da sva šla ven na 2. zmenek, mi še vedno pušča grenak priokus. On je seveda zanikal vse ter meni, da se je tudi zaljubil vame. Ampak ob tako klavernem začetku, kot sva ga imela, kar rahlo dvomim. Enkrat na začetku je tudi rekel, da je z mano zato, ker se mu ni ljubilo več iskati. Mislim, da ta stavek vse pove in kasnejše posipavanje, da ni tako mislil, nima neke teže.
Kakorkoli, ostala sva skupaj in v kolikor bi imela vedenje, ki ga imam sedaj, 3 leta kasneje, bi takrat samo zbežala kar bi me nesle noge. Tale moški je zelo nesamostojen, neodgovoren in v bistvu skoz potrebuje neko berglo, da lahko živi. Odločitve moram namesto njega sprejemati jaz, na skoraj vse, da ok funkcionira, moram misliti jaz. Če ne razmišljam ter pravočasno opozorim, gredo po njegovi zaslugi stvari v maloro. V glavnem, občutek imam, da so ga včasih pedenali starši od vseh možnih strani, nato je ugotovil, da si mora najti eno, ki bo prevzela mamino vlogo, ki sem na žalost tudi jo.
Moji domači me že občudujejo, da vse to zmorem in se mi da. A pred kratkim se je zgodilo, da se mi preprosto ne da več. Kot, da bi me nekdo naenkrat ugasnil, ni mi več do te zveze in ubadanjem z njegovo nezmožnostjo furanja odraslega ter odgovornega življenja. Pričelo me je motiti že skoraj vse in cca 3x sem mu že rekla, da nisva za skupaj. A tukaj se stvar zatakne.
Sredi prepira se tudi sam strinja, da nisva za skupaj in ga moti to ali ono, ampak kaj dejansko misli, ne vem. Venomer imam samo občutek, da zelo dosti stvari požre vase, jih ne izrazi in to samo zaradi bojazni, da bom odšla in bo spet sam. Zadnje čase opaža, da sem postala bolj hladna in se oddaljila od njega. Tega seveda ne omeni direktno, ker se spet boji, da grem, ampak mi je pričel igrati neko kvazi romantiko, ki mi je mimo. Pričel je početi ravno kontra od pričakovanega. Vsak drug bi me vprašal, zakaj sem se oddaljila, on pa ne sprašuje nič, ker se boji odgovorov, zato je pričel z izjavami, kako mu je fino z mano, kako sva se imela luštno (čeprav se v mojih očeh nisva ali ni bilo nekaj posebega), kako me ima rad. Sprašuje me, če imam tudi jaz njega, posiljuje me s pretiranimi objemi in poljubi ter igra neko romantiko. Včasih, ko sem še bila zagreta zanj, me je pa lahko tudi dneve ali kakšen teden pustil na hladnem (v seksualnem smislu) ter me ožigosal za nimfomanko, če sem si želela spolnosti.
Torej, takšen odnos je meni skrajno nezdrav in mislim, da mi bo kmalu pričel tumbati s kakšnimi otroci, ki si jih z njim res ne želim. To sicer že ve, ampak mi je enkrat rekel, da verjame v to, da si bom premislila. Nak, ne bom si, zdaj 100% ne več.
Prosila bi vas, če mi poveste, kako najlažje končati takšen bolan odnos? On sedaj igra kao da imava nek rožnat odnos, kar seveda ni res. Vem, da ga bom z odhodom iztirila in mimo mi je, da bom potem ožigosana za največjo pras..o, ker da sem razbila nekaj tako lepega kar sva imela. Čeprav to nikakor ni res, saj nimava nič več lepega, ampak nek patološko pokvarjen odnos že od samega začetka.
Želela bi, da tudi sam uvidi, da nisva za skupaj, a nikakor ne vem, kako mu to predočiti, ker mislim, da se dela slepega? Saj ni neumen in vidi, da nama ne gre. Vidi, da nama še nikoli ni šlo ok in je vedno bil kakšen kreg in nerazumevanje. Ampak vem, da na koncu bo vse zaigral tako, da bo izpadel kot uboga žrtev, jaz pa čarovnica. Temu bi se rada izognila.
Hvala za vsakršno mnenje.