Star sem 45 let. po 22 letih skupnega življenja sva se z ženo pred štirimi leti uradno ločila. Imava dva šoloobvezna otroka, katerih skrbnistvo je prevzela in dve leti sva bila v boju za višino prezivnine, kajti njena zelja je bila absolutno previsoka (600 eur za oba), glede na to da sta otroka veliko pri meni, med počitnicami več kot pol in zanju zahteva skrb tudi kadar sta bolna. Pol ti pol jaz...pravi. Živijo v 30 km oddaljenem kraju in jaz hodim po otroka in ju vračam, ker sama vztraja da ne more, kljub temu da vozi avto visokega cenovnega razreda. Sedaj plačujem prezivnino 400eur in sem se pomiril tudi s tem, da jima moram kupovati oblačila za bivanje pri meni, kajti njena rezervna oblačila so zelo skopa, pogosto neprimerna, čeprav imava crno na belem zapisano, da ja za to dolžna poskrbeti. Pač ne. Takoj po ločitvi sem z njene strani dobil tožbo za premoženje. Po njenem mnenju se hiša deli na pol, čeprav sem jaz finančno vložil tri cetrtine, za kar imam tudi račune, s tem da je hiša zrasla na zemlji, ki sem jo podedoval po očetu. Jaz sem ostal v hiši, ki sva jo zgradila v času zakona. Ona se je odselila prostovoljno in si kmalu zatem že kupila stanovanje, čeprav danes zatrjuje in poudarja, da sem jo nagnal iz hiše. Počasi se mi svetlika, zakaj to počne. Grozi mi tudi s tožbo za uporabnino za koriščenje njene polovice hiše za čas odkar se je odselila, prav tako želi da ji izplačam na pol vse premične dele...torej pohistvo, wc školjke, police, itd...ne vem kaj naj storim. Ona je dobila brezplačno pravno pomoč, čeprav ima nadpovprečno slovensko plačo, ni mi jasno kako. Jaz niti nisem zaprosil. V času odkar sva se razšla sem že zelo veliko porabil za odvetnika, ki me zastopa. Odvetnik me je tudi opozoril, da se bo najina zadeva najbrz se dolgo vlekla na sodišču in posledično bom imel se veliko stroškov. Sedaj sem na točki ko razmišljam, da bi jo dejansko izplačal, samo da imam mir. Ali sem neumen? Kaj naj storim? V vsakem primeru sem izgbil že veliko denarja in ga še bom. Ali dejansko lahko iztoži uporabnino? S mojo novo partnerko načrtujeva skupno bivanje. Jaz si želim, da bi bivali v tej hiši in da zaživimo. Ampak, če se vleče in se še bo. Dela mi ego, ker sem več delal, vložil. Z bivšo ženo sva se razšla, ker sem ugotovil, da me je že več let varala. S tem moškim ona sedaj javno prijateljuje in z njim tudi najina otroka. Vztraja pa, da nimata nič. Moram povedat, da ko sem to varanje in ji ga dokazal, ni hotela iti in me je prosila naj ji odpustim.Ker tega nisem zmogel, je odšla. In ni mi žal. Pred dvema letoma sem se zaljubil in razvil novo vezo. Z novo partnerko, ki ima tudi dva mladoletna otroka sem srečen in bi rad da si urediva zivljenje. Trenutno živiva narazen, je iz drugega kraja, živi pri njenih starših in se voziva sem in tja. To pa je postalo že precej naporno za nas vse. Želimo si biti skupaj, pa ne vemo kako. Partnerka je pripravljena iti z menoj naprej, tudi vlagati vendar ne, preden zadeve ne rešim. Sicer si namerava kupiti stanovanje, ker tako dolgo kot se bo pravda najbrz vlekla ni pripravljena čakati, saj so tudi njena leta cez 40. Kaj menite, ali naj popustim in grem naprej ali naj se pravdam in se borim za tisto kar je v resnici moje? Hvala
↧