Pozdravljeni,
sploh ne vem kje naj začnem...
S partnerjem se poznava že 11 let, od tega sva skupaj 7 let. Imava enega otroka(2 leti) in že 3,5 leta živiva v prizidku pri njegovih straših. Prizidek sva si sama opremila in uredila celotno okolico. Imava svoj vhod, vendar so znotraj hiše vrata, ki vodijo v naš oz. taščin in tastov del.
Težava?
Partner ima s.p. in nima dela, je brez prihodkov že od junija lani, tako da smo sedaj živeli s mojimi prihodki in žepnino ki mu jo je dal oče. Konec prejšnjega leta se je tašča upokojila (je tudi zbolela) in od takrat so se zadeve obrnile na glavo.
Najprej sta se dogovorila, da bo delala na njegov s.p., meni sta to povedala, ko sta že skoraj imela vse urejeno. Potem pa se je začelo, vse njene zadeve so nujne, je treba takoj, prilaufa v najino stanovanje, brez trkanja in nujno,.. zmenla sta se tudi, da printa na naš printer,... neprestano hodi po kopija, pa zmanjka barve,...tako da sem se odločila, da printerja sploh več ne uporabljam, ampak si grem raje v fotokopirnico sprintat....Partner pospešeno išče delo in pogosto, da se predstavi mora kaj brezplačno narediti in ima malo časa.Zato je nervozen, vendar samo ko ga pri delu zmotim jaz in nikoli brezzveze... tako da mu niti ne upam več potrkati na vrata pisarne.
Ko sem mu povedala, da me moti, da tašča hodi po bajti,da so njene stvari prioriteta midva z otrokom, pa sva preglasna v bajti, ga ne smema motiti,... Bil je zelo jezen, češ njegova mama je bolana, kakšna sem,...
S tem še težav ni konec. Imama tudi težave v odnosu. Me ne spoštuje, težko kaj vredu naredim sploh glede otroka in mi vedno vsiljuje taščo, naj naju ona pelje v vrtec, naj grema skupaj z njo po otroka, ona to drugače skuha, njeno je boljše, ko je zbolel, vse kar je ona pripravila je bilo super, od hrane in zvarkov, vse kar sem jaz je bil skeptičen, pa je ponavadi pustil, tudi zravniku ni hotel dokler ni rekla ona,... Prav tako vse kar je novega, tudi glede službe pogosto pove tašči pred mano, ali pa meni sploh ne, kot da me ni.
Vse kar si na tem svetu želim je mir, zasebnost in svojo družino. Ko sva živela v najmniškem stanovanju je bilo najino življenje in odnos vredu, spoštovala sva se, se pogovarjala, v glavnem super.
Preselila sva se iz razloga, da naj bi tu imela več možnosti zaposlitve, ne bi rabla plačevati najemnine in zagotovil mi je da bova imela zasebnost, da je to najin del v katerega se ne bo nihče vtikoval in da boma imela mir.
Ne rečem moj partner je zelo dober človek, skrben, se trudi, da bi dobil službo (jaz sem imela do sedaj prihodke, sedaj pa se pripravljam na en izpit in v tem času ne iščem službe-tako sva se dogovorila), ampak njegov odnos do mene se je zelo spremenil. Sem mislila, da se je ohladil, pa mi je povedal nedolgo nazaj, da me ima rad. (kar on redko izjavi).
Moja želja je čimprej na svoje, to ve tudi on, a žal kjub temu, da imama oba univ. izobrazbo imama težave dobiti službo. Že kakšno leto si govorim potrpi, saj bo bolje, imama otroka, ki hodi v vrtec in tam res uživa, so super skupina. Tako da bolj ko ne zaradi otroka poskušam zdržati, a je prekleto težko. Skorajda ni dneva, ko ne jočem.So dnevi, ki enostavno ne morem več.... Preseljena sem v drug kraj tukaj nimam nobene prijateljice, nikogar, ki bi mu lahko zaupala, zato sem danes svoja čustva in težave zaupala vam...
Hvala in lp
sploh ne vem kje naj začnem...
S partnerjem se poznava že 11 let, od tega sva skupaj 7 let. Imava enega otroka(2 leti) in že 3,5 leta živiva v prizidku pri njegovih straših. Prizidek sva si sama opremila in uredila celotno okolico. Imava svoj vhod, vendar so znotraj hiše vrata, ki vodijo v naš oz. taščin in tastov del.
Težava?
Partner ima s.p. in nima dela, je brez prihodkov že od junija lani, tako da smo sedaj živeli s mojimi prihodki in žepnino ki mu jo je dal oče. Konec prejšnjega leta se je tašča upokojila (je tudi zbolela) in od takrat so se zadeve obrnile na glavo.
Najprej sta se dogovorila, da bo delala na njegov s.p., meni sta to povedala, ko sta že skoraj imela vse urejeno. Potem pa se je začelo, vse njene zadeve so nujne, je treba takoj, prilaufa v najino stanovanje, brez trkanja in nujno,.. zmenla sta se tudi, da printa na naš printer,... neprestano hodi po kopija, pa zmanjka barve,...tako da sem se odločila, da printerja sploh več ne uporabljam, ampak si grem raje v fotokopirnico sprintat....Partner pospešeno išče delo in pogosto, da se predstavi mora kaj brezplačno narediti in ima malo časa.Zato je nervozen, vendar samo ko ga pri delu zmotim jaz in nikoli brezzveze... tako da mu niti ne upam več potrkati na vrata pisarne.
Ko sem mu povedala, da me moti, da tašča hodi po bajti,da so njene stvari prioriteta midva z otrokom, pa sva preglasna v bajti, ga ne smema motiti,... Bil je zelo jezen, češ njegova mama je bolana, kakšna sem,...
S tem še težav ni konec. Imama tudi težave v odnosu. Me ne spoštuje, težko kaj vredu naredim sploh glede otroka in mi vedno vsiljuje taščo, naj naju ona pelje v vrtec, naj grema skupaj z njo po otroka, ona to drugače skuha, njeno je boljše, ko je zbolel, vse kar je ona pripravila je bilo super, od hrane in zvarkov, vse kar sem jaz je bil skeptičen, pa je ponavadi pustil, tudi zravniku ni hotel dokler ni rekla ona,... Prav tako vse kar je novega, tudi glede službe pogosto pove tašči pred mano, ali pa meni sploh ne, kot da me ni.
Vse kar si na tem svetu želim je mir, zasebnost in svojo družino. Ko sva živela v najmniškem stanovanju je bilo najino življenje in odnos vredu, spoštovala sva se, se pogovarjala, v glavnem super.
Preselila sva se iz razloga, da naj bi tu imela več možnosti zaposlitve, ne bi rabla plačevati najemnine in zagotovil mi je da bova imela zasebnost, da je to najin del v katerega se ne bo nihče vtikoval in da boma imela mir.
Ne rečem moj partner je zelo dober človek, skrben, se trudi, da bi dobil službo (jaz sem imela do sedaj prihodke, sedaj pa se pripravljam na en izpit in v tem času ne iščem službe-tako sva se dogovorila), ampak njegov odnos do mene se je zelo spremenil. Sem mislila, da se je ohladil, pa mi je povedal nedolgo nazaj, da me ima rad. (kar on redko izjavi).
Moja želja je čimprej na svoje, to ve tudi on, a žal kjub temu, da imama oba univ. izobrazbo imama težave dobiti službo. Že kakšno leto si govorim potrpi, saj bo bolje, imama otroka, ki hodi v vrtec in tam res uživa, so super skupina. Tako da bolj ko ne zaradi otroka poskušam zdržati, a je prekleto težko. Skorajda ni dneva, ko ne jočem.So dnevi, ki enostavno ne morem več.... Preseljena sem v drug kraj tukaj nimam nobene prijateljice, nikogar, ki bi mu lahko zaupala, zato sem danes svoja čustva in težave zaupala vam...
Hvala in lp