Pozdravljeni!
V razmišljanju in počasnem uničevanju sebe in moža, sem si našla še forum...mogoče pa na vse skupaj pogledam z druge strani in končno ugotovim kaj dejansko hočem, ker sedaj do tega spoznanja še nisem prišla...
Skratka: z možem sva stara malo nad 30 let, v zvezi dobrih 11 let, poročena dobrih 7 let. Na začetku je bilo tako, da sva se res zaljubila, kaj hitro sem pa jaz zbolela (želodec), ker so njegovi prijatelji nastopili proti meni. Namreč zanj je bila to prva resna zveza in nekako niso prenesli, da jim ni bil več na razpolago cele dneve... to sva potem uredila, začelo se je s taščo, torej njegovo mamo. Ko se je po letu zveze preselil k meni, je skoraj znorela, da smo ga ukradli njej, nato pa vzgajala takšne vzgojne ukrepe proti meni, da joj: kako ga naj perem, hodila po stanovanju (ki sva si ga uredila v zgornjem nadstropju hiše pri mojih starših), da kako imam umazano in podobno. Ko je pred dobrimi tremi leti prišla na svet najina hčerkica, je pa želela komandirati in to na precej grd način in vedno, ko moža ni bilo zraven. Sem ji kakšnih 2-3x rekla, da naj neha s tem početjem, pa kaj boljše ni bilo. Nato je dve leti nazaj umrl tast in kljub vsemu, da se onadva ravno nista briljantno razumela, je vzgajala takšne štorije, da joj. Na koncu je prodala hišo, samo zaradi mene, ker nočem priti k njej živeti in da bo mogoče nekoč vnukica spoznala, da želi živeti kje drugje, ne tako zakotno kot sedaj... vsega ne bom naštevala, je brezveze. Jaz sem samo požirala, včasih se razjezila in tedaj se je spet "oglasil" želodček... nato je za piko na i na skupnem dopustu (v katerega sem privolila le zaradi ljubega miru), vlekla malo stran od mene, ji govorila, da ne rabi mamice, da ima babico, da gresta stran in še in še...nisem smela biti zraven hčerke, mož pa bil v službi vmes, zato je upala. Jaz že čisto obupana, ker preprosto nisem verjela, da je lahko toliko hudobnosti v eni osebi...mož ni storil ničesar, da bi se odnosi izboljšali.
Pa še nekaj o možu. On je kar hitro na začetku pokazal kakšen je, ko se ga napije. Do kome je bilo neštetokrat, tedaj bil neprijazen, me imel za k... in kaj še ne vse, ampak vsaj udaril me ni (lepa tolažba ja). Ko je prišla na svet najina hčerkica, se je pa še bolj zaostrilo. Med nosečnostjo mi ni bog ve kaj pomagal, oziroma nič kaj, so mi bolj moji starši. Enako je bilo z dojenčico. Pogledal je dobro ni do nedavnega. Kar ležal na kavču (dela nočne, zato dopoldan prespi), rekel, da se mu ne da in to je bilo to. Nekako sva vozila...do njegovega pitja-začelo se je z grožnjami o tem, da me bo pretepel, najhujša pa bila, ko je prišel totalno pijan domov in mi rekel, da se naj pazim, da naju bo ubil! Hvalabogu sem bila tiho, pograbila tamalo, on šel spati, zvečer spet na teren, domov prišel mirno, ampak jaz sem vseeno zakljenjena v spalnici čakala kaj bo... ne znam povedati občutkov. Ko je drugače prijazen, miren fant, ampak potem še te nočne in smrt očeta-pa ga je čisto povozilo ali kaj... da rabi alkohol... po vseh teh blesarijah z možem in taščo (čas je nekako sovpadal), sem spet zbolela. Tako daleč je šlo, da sem od nenehnega bruhanja in oslabljenosti pristala v bolnišnici-želodec, ščitnica...vse znorelo! Pobirala in bila na bolniški sem bila kar 5 mesecev. To je bilo predlani spomladi do jeseni... zima šla mimo mene, potem pa sem spomladi rekla sama sebi: konec je! Občasno sem še bruhala, ko je bil kakšen prepir ali kakšen dogodek... Junija sem pa zavrtela sliko v sebi: res je konec! In nekako sem se pobrala. Ogromno so mi pomagali moji starši, moje prijateljice. Takšno življenje ni več vodilo nikamor. Živela sem iz dneva v dan, mimo moža, mimo hčerke, v službi sem se počutila "ujeto"...skratka-brezveze! Potem pa sem se začela obnašati drugače. S tamalo sva hodili na kakšen izlet, se veliko igrali zunaj in se še bolj povezali (ko sem itak jaz za njo skrbela skozi sama, h atiju sploh hotela ni). Glede službe mi je mož nonstop govoril, da imam tako visoko šolo, delam pa ničerno delo...a ni res! Ko sem spremenila svoje mišljenje, da sem srečna, da delam v takšnem super kolektivu, super delo in sem z nasmeškom šla v službo, sem pridobila veliko zaupanja, prijateljev in nenazadnje počasi napredujem, kar je super! Lani poleti sem se še trudila s skupnim dopustom, bilo za silo, vendar najina intima peša že nekaj let. Preprosto ne morem, vse me peče, ne sprostim se. In za vrhunec vsega sem spoznala drugega moškega. Začetni pozdravi, pravi, da me opazuje že nekaj let a sem izginila skoraj (sem bila na bolniški-nato porodniška, nato delala 4 ure dve leti, nato spet bolniška za želodec...), nato sva šla na kavico. Ne znam opisati kaj me je vleklo k njemu! Nič nisva imela, razen stiska roke parkrat, ko pa vse tako zelo boli... piše mi skoraj vsak dan in to je bilo malo po poletju...do zdaj. Zelo sva se zbližala, razmišljava enako, če je prilika, vedno kaj pošlje za mojo hčerko...ampak jaz sem še vedno poročena. Prazniki so nas vse potrli in zlamali. Sva z možem prišla tako daleč, da ni več zdržal moje hladnosti in je vsak dan govoril o ločitvi. Pred prazniki poknilo in sva rekla, da greva raje narazen! Potem se so začele grožnje s hčerko, da jo bo ubil, govoril ljudem, da bi najraje mene ali sam sebe ubil, da mu moram dati blazno vsoto denarja za vso uživanje z njim (sama sem imela malo manjšo plačo kot on, a glede tega nikoli ni bil problem, plačevala položnice, svojo šolo in vse...nato pa njegova plača). Po grožnjah se je nenadoma umiril in se "posvetil" mojim dobrim sorodnikom, ki jih je obiskoval in me očrnil pred njimi.Nihče se čez praznike ni spomnil name, njemu pa so pisali vzpodbudne besede in ga nonstop klicali. Baje vsi zdaj govorijo, da je dobrota sirota. Pa nisem na denar, niti nimava velikih prihodkov, povprečne. Nikakor ne rečem, da ni bilo lepih trenutkov, a sva se izgubila vmes na vsej poti. In potem je prosil, da še do konca iskanja stanovanja, lahko ostane pri nama v hiši. In tako so prazniki minili skupaj, a vseeno drug mimo drugega. Odkrit pogovor je razkril, da si je vmes iskal tolažbo z žensko, s katero pa je baje prekinil stike, da rabi čas, da jo je imel samo, da mu je pomagala v vsem mučenju, ki ga prestaja, ko sem ga ignorirala kakšna dva meseca sedaj. Tudi piti je nehal ta dva meseca in obljublja ter se zaklinja, da bo tako ostalo do konca življenja! Jaz se pa bojim kaj bo. Ni mi vreči stran toliko let, očeta moji hčerki, s katero se zadnjih nekaj mesecev končno razume in tudi igra (!), po drugi strani pa ga nimam več rada oz.ga ne ljubim več. Prijatelj je že večkrat napisal, da noče, da mi zgledalo, da kot da mi daje potuho, on tega noče, da naj si porihtam življenje, potem mogoče pride čas za naju...a ne moreva drug brez drugega-ko ga slučajno srečam, srce poskoči in hkrati tako zelo zaboli!! Ne znam razložiti zakaj je tako, ampak pač je-vrnil mi je nasmeh na obraz, me vzpodbujal, podpiral pri vsem, pa čeprav ni bil skozi ob meni, mi je držal ramo. Po drugi strani pa občutek krivde pri možu, ki ko mu rečem, da je konec (kot prejšnji teden nazadnje), da bom že videla kaj bom naredila s hčerko ob ločitvi, da bo on mene uničil glede zdravja, ko mi bo kljuboval glede hčerke (nevem...vrtec, aktivnosti ipd.)...pa spet padem v njegovo igro ali kaj to pač je... Da ne bo pomote: ne živiva intimnega življenja z možem ne s prijateljem, še poljubčkov ni, ničesar ni. Mož želi vse, takoj, ne zdrži več. Včeraj mi je ravno rekel, da tako ne gre, da greva raje narazen, da si bo stanovanje poiskal. Nisem ga ustavila, prišel čez minuto nazaj in jokal... mene prejšnji teden že "zlamalo", sem prespala skoraj dva dni, v slabosti in želodčnih bolečinah.
Vem, da forum ni prava rešitev za reševanje mojih problemov... ampak mi je dosti lažje že, če komu kaj povem. Bojim se prihodnosti z možem, kaj če se vse ponovi, tega ne privoščim ne sebi ne hčerki! Bojim se pa tudi, da greva narazen, kaj vse bo počel in da mi kje ne bo žal nekoč... ima kdo podobno izkušnjo? Si kje najdem kakšno psihološko pomoč ali kaj? Iskreno bi bila vesela vsakega odgovora, mnenja! Lep pozdrav :)
V razmišljanju in počasnem uničevanju sebe in moža, sem si našla še forum...mogoče pa na vse skupaj pogledam z druge strani in končno ugotovim kaj dejansko hočem, ker sedaj do tega spoznanja še nisem prišla...
Skratka: z možem sva stara malo nad 30 let, v zvezi dobrih 11 let, poročena dobrih 7 let. Na začetku je bilo tako, da sva se res zaljubila, kaj hitro sem pa jaz zbolela (želodec), ker so njegovi prijatelji nastopili proti meni. Namreč zanj je bila to prva resna zveza in nekako niso prenesli, da jim ni bil več na razpolago cele dneve... to sva potem uredila, začelo se je s taščo, torej njegovo mamo. Ko se je po letu zveze preselil k meni, je skoraj znorela, da smo ga ukradli njej, nato pa vzgajala takšne vzgojne ukrepe proti meni, da joj: kako ga naj perem, hodila po stanovanju (ki sva si ga uredila v zgornjem nadstropju hiše pri mojih starših), da kako imam umazano in podobno. Ko je pred dobrimi tremi leti prišla na svet najina hčerkica, je pa želela komandirati in to na precej grd način in vedno, ko moža ni bilo zraven. Sem ji kakšnih 2-3x rekla, da naj neha s tem početjem, pa kaj boljše ni bilo. Nato je dve leti nazaj umrl tast in kljub vsemu, da se onadva ravno nista briljantno razumela, je vzgajala takšne štorije, da joj. Na koncu je prodala hišo, samo zaradi mene, ker nočem priti k njej živeti in da bo mogoče nekoč vnukica spoznala, da želi živeti kje drugje, ne tako zakotno kot sedaj... vsega ne bom naštevala, je brezveze. Jaz sem samo požirala, včasih se razjezila in tedaj se je spet "oglasil" želodček... nato je za piko na i na skupnem dopustu (v katerega sem privolila le zaradi ljubega miru), vlekla malo stran od mene, ji govorila, da ne rabi mamice, da ima babico, da gresta stran in še in še...nisem smela biti zraven hčerke, mož pa bil v službi vmes, zato je upala. Jaz že čisto obupana, ker preprosto nisem verjela, da je lahko toliko hudobnosti v eni osebi...mož ni storil ničesar, da bi se odnosi izboljšali.
Pa še nekaj o možu. On je kar hitro na začetku pokazal kakšen je, ko se ga napije. Do kome je bilo neštetokrat, tedaj bil neprijazen, me imel za k... in kaj še ne vse, ampak vsaj udaril me ni (lepa tolažba ja). Ko je prišla na svet najina hčerkica, se je pa še bolj zaostrilo. Med nosečnostjo mi ni bog ve kaj pomagal, oziroma nič kaj, so mi bolj moji starši. Enako je bilo z dojenčico. Pogledal je dobro ni do nedavnega. Kar ležal na kavču (dela nočne, zato dopoldan prespi), rekel, da se mu ne da in to je bilo to. Nekako sva vozila...do njegovega pitja-začelo se je z grožnjami o tem, da me bo pretepel, najhujša pa bila, ko je prišel totalno pijan domov in mi rekel, da se naj pazim, da naju bo ubil! Hvalabogu sem bila tiho, pograbila tamalo, on šel spati, zvečer spet na teren, domov prišel mirno, ampak jaz sem vseeno zakljenjena v spalnici čakala kaj bo... ne znam povedati občutkov. Ko je drugače prijazen, miren fant, ampak potem še te nočne in smrt očeta-pa ga je čisto povozilo ali kaj... da rabi alkohol... po vseh teh blesarijah z možem in taščo (čas je nekako sovpadal), sem spet zbolela. Tako daleč je šlo, da sem od nenehnega bruhanja in oslabljenosti pristala v bolnišnici-želodec, ščitnica...vse znorelo! Pobirala in bila na bolniški sem bila kar 5 mesecev. To je bilo predlani spomladi do jeseni... zima šla mimo mene, potem pa sem spomladi rekla sama sebi: konec je! Občasno sem še bruhala, ko je bil kakšen prepir ali kakšen dogodek... Junija sem pa zavrtela sliko v sebi: res je konec! In nekako sem se pobrala. Ogromno so mi pomagali moji starši, moje prijateljice. Takšno življenje ni več vodilo nikamor. Živela sem iz dneva v dan, mimo moža, mimo hčerke, v službi sem se počutila "ujeto"...skratka-brezveze! Potem pa sem se začela obnašati drugače. S tamalo sva hodili na kakšen izlet, se veliko igrali zunaj in se še bolj povezali (ko sem itak jaz za njo skrbela skozi sama, h atiju sploh hotela ni). Glede službe mi je mož nonstop govoril, da imam tako visoko šolo, delam pa ničerno delo...a ni res! Ko sem spremenila svoje mišljenje, da sem srečna, da delam v takšnem super kolektivu, super delo in sem z nasmeškom šla v službo, sem pridobila veliko zaupanja, prijateljev in nenazadnje počasi napredujem, kar je super! Lani poleti sem se še trudila s skupnim dopustom, bilo za silo, vendar najina intima peša že nekaj let. Preprosto ne morem, vse me peče, ne sprostim se. In za vrhunec vsega sem spoznala drugega moškega. Začetni pozdravi, pravi, da me opazuje že nekaj let a sem izginila skoraj (sem bila na bolniški-nato porodniška, nato delala 4 ure dve leti, nato spet bolniška za želodec...), nato sva šla na kavico. Ne znam opisati kaj me je vleklo k njemu! Nič nisva imela, razen stiska roke parkrat, ko pa vse tako zelo boli... piše mi skoraj vsak dan in to je bilo malo po poletju...do zdaj. Zelo sva se zbližala, razmišljava enako, če je prilika, vedno kaj pošlje za mojo hčerko...ampak jaz sem še vedno poročena. Prazniki so nas vse potrli in zlamali. Sva z možem prišla tako daleč, da ni več zdržal moje hladnosti in je vsak dan govoril o ločitvi. Pred prazniki poknilo in sva rekla, da greva raje narazen! Potem se so začele grožnje s hčerko, da jo bo ubil, govoril ljudem, da bi najraje mene ali sam sebe ubil, da mu moram dati blazno vsoto denarja za vso uživanje z njim (sama sem imela malo manjšo plačo kot on, a glede tega nikoli ni bil problem, plačevala položnice, svojo šolo in vse...nato pa njegova plača). Po grožnjah se je nenadoma umiril in se "posvetil" mojim dobrim sorodnikom, ki jih je obiskoval in me očrnil pred njimi.Nihče se čez praznike ni spomnil name, njemu pa so pisali vzpodbudne besede in ga nonstop klicali. Baje vsi zdaj govorijo, da je dobrota sirota. Pa nisem na denar, niti nimava velikih prihodkov, povprečne. Nikakor ne rečem, da ni bilo lepih trenutkov, a sva se izgubila vmes na vsej poti. In potem je prosil, da še do konca iskanja stanovanja, lahko ostane pri nama v hiši. In tako so prazniki minili skupaj, a vseeno drug mimo drugega. Odkrit pogovor je razkril, da si je vmes iskal tolažbo z žensko, s katero pa je baje prekinil stike, da rabi čas, da jo je imel samo, da mu je pomagala v vsem mučenju, ki ga prestaja, ko sem ga ignorirala kakšna dva meseca sedaj. Tudi piti je nehal ta dva meseca in obljublja ter se zaklinja, da bo tako ostalo do konca življenja! Jaz se pa bojim kaj bo. Ni mi vreči stran toliko let, očeta moji hčerki, s katero se zadnjih nekaj mesecev končno razume in tudi igra (!), po drugi strani pa ga nimam več rada oz.ga ne ljubim več. Prijatelj je že večkrat napisal, da noče, da mi zgledalo, da kot da mi daje potuho, on tega noče, da naj si porihtam življenje, potem mogoče pride čas za naju...a ne moreva drug brez drugega-ko ga slučajno srečam, srce poskoči in hkrati tako zelo zaboli!! Ne znam razložiti zakaj je tako, ampak pač je-vrnil mi je nasmeh na obraz, me vzpodbujal, podpiral pri vsem, pa čeprav ni bil skozi ob meni, mi je držal ramo. Po drugi strani pa občutek krivde pri možu, ki ko mu rečem, da je konec (kot prejšnji teden nazadnje), da bom že videla kaj bom naredila s hčerko ob ločitvi, da bo on mene uničil glede zdravja, ko mi bo kljuboval glede hčerke (nevem...vrtec, aktivnosti ipd.)...pa spet padem v njegovo igro ali kaj to pač je... Da ne bo pomote: ne živiva intimnega življenja z možem ne s prijateljem, še poljubčkov ni, ničesar ni. Mož želi vse, takoj, ne zdrži več. Včeraj mi je ravno rekel, da tako ne gre, da greva raje narazen, da si bo stanovanje poiskal. Nisem ga ustavila, prišel čez minuto nazaj in jokal... mene prejšnji teden že "zlamalo", sem prespala skoraj dva dni, v slabosti in želodčnih bolečinah.
Vem, da forum ni prava rešitev za reševanje mojih problemov... ampak mi je dosti lažje že, če komu kaj povem. Bojim se prihodnosti z možem, kaj če se vse ponovi, tega ne privoščim ne sebi ne hčerki! Bojim se pa tudi, da greva narazen, kaj vse bo počel in da mi kje ne bo žal nekoč... ima kdo podobno izkušnjo? Si kje najdem kakšno psihološko pomoč ali kaj? Iskreno bi bila vesela vsakega odgovora, mnenja! Lep pozdrav :)