Pozdravljeni!
Znašla sem se v situaciji, kjer enostavno več nevem kako naprej, nevem sploh kaj točno čutim, zelo sem zmedena, ne bi rada naredila napake, ki jo bom kasneje obžalovala. Se opravičujem, če bo zapis daljši, a želim vsaj do neke mere obrazložiti čimbolj nazorno vso ozadje. In opravičujem se če bom pisala zmedeno.
Naj povem, da sem poročena 5.let, skupaj sva 8.let, imava dva otroka. Z možem sva bila na začetku zelo zaljubljena. A najino življenje ni bilo z rožami posuto. Njegova družina nama je delala nič koliko težav, a sva vedno skupaj držala, in sva se ljubila čeprav sva se skregala večkrat zaradi njegovih in si gradila življenje kot nama obema paše, in ne kot nama ga kdo želi krojiti. Ko sem bila noseča, zadnji mesec nosečnosti se skregal z šefom in izgubil službo in name grozno pritiskal da naj grem, čimprej na porod, ker do izteka odpovednega roka noče več iti delat tja, sin je imel cel kup razvojnih težav po porodu, ker je porod bil totalno sforsiran, saj je porodničarko v porodnišnici v triaži tako dolgo 'masiral' da so me dali na sprožen porod v 36.tednu. To je bila prva večja grda stvar ki jo je naredil meni, in je najino zvezo prvič precej načelo. ne rečem lahko bi bila bolj odločna, a sem bila psihično zelo slaba. Že od nekdaj sem rahlo depresivnega značaja. Tako je prišel prvi otrok, za katerega sem lepo skrbela, a jaz sem psihično bila precej načeta, , pa ne samo zaradi tistega z porodom, ampak moževa družina nama je naredila 3.tedne prej štalo, moževe podpore ni lih bilo, a ni mi težil, a tudi pogovarjati se ni ravno dalo, vsaj ne kot včasih, pogovarja sva se samo o splošnih stvareh, pogovori o zvezi, željah so vodili pogosto v konflikt ali pa je odšel ven delat. Tako je sledilo obdobje ko sva se nekoliko odtujila, ljubezen ki sva jo včasih čutila, ni več bila ista in odnos se je nekoliko ohladil, takrat sva se nekajkrat tako skregala da sva si v obraz vrgla, da bi mogoče bilo boljše da se ločiva. da čeprav si je zelo želel otroka, se nekako ni znašel v tej vlogi očeta, doma je raje delal zunaj, in hodil pomagat drugim, bila sva izredno malo skupaj, čeprav bi komot lahko bil več doma, tako me je puščal cele dneve samo, prihajal je samo jesti in želel pogosto imeti na hitro sex, počutila sem se kot da sem njegova služkinja in vreča za poseksat. poizkušala sem mu priti nasproti, hodila z otrokom mu ven pomagat da je otrok videl očeta čimveč. A sem se vseeno počutila precej zanemarjeno. nikoli mi ni kupil darila, peljal ven, po porodu, nič, tega nekako nisem razumela, zakaj je tako odtujen, če sem ga kaj vprašala, je rekel da je vredu in da obožuje svoje otroke in da me še vedno ljubi kot prvi dan. ko pa je bil notri ali doma je pomagal, tudi previl otroka, se z njim igral, ampak doma je bil res malo. Nenehno sem ga prosila, naj se neha metati na nos za tistih nekaj evrov, ker sva oba zaposlena in imamo dovolj denarja. Ko smo res kam šli na obisk je želel imeti otroke po rokah, da so ga vsi hvalili kako lepo da pomaga, da to pa ni vsak moški tako, doma pa druga zgodba. tako je čas mineval, stvari malo pozabiš, otrok te razveseljuje ko ga gledaš kako raste in na ta nekako odtujen odnos med mano in možem sem se pač navadila, in po prvem groznem porodu, sem nekako dobila voljo da bi imela še enega otroka. druga nosečnost in čas po porodu je bil pa še bolj grozen. Mož spet celo nosečnost odsoten, začel je vedno bolj negodovati, tudi pogovarjati se več ni dalo praktično, še takrat ko je bil doma, če sem kaj rekla, me je kar naprej žalil, tudi pred otroki in name vpil, in zabijal nazaj ko sme prišla s kakimi željami ali pa zvečer ko sem hotela da bi se pogovorila je zaspal na kavču. Vedno bolj se je metal v delo, in mene in otroka puščal sama. Odnos kakršen je bil, je z možem v zadnjih 4 letih površen, a za voljo otrok sva se čimmanj kregala, sva bila ta čas kot neka bolj prijatelja ki usklajujeta svoji življenji tako da je za dobrobit otrok, a še vedno poročena, zelo redko kak sex na hitro da potešiva potrebo ki se nabere po daljšem času, objemala sva se zelo redko, zelo redko si rečkla da se ljubiva, iz moje strani je interes za sex bil minimalen. sedaj je ničeln, ves ta čas sva imela praktično minimalen čas zase, od rojstva otrok šla mogoče 3-4.krat ven v zadnjih letih, še vsi skupaj gremo redko kam. furamo iz dneva v dan. meni se življenje tukaj kjer sem z možem ne zdi življenje, ampak životarjenje, že lep čas se sprašujem zakaj se ne ločim od njega. ker bi komot lahko šla v svoje stanovanje. po vsem tem kaj sva doživela, se mi zdi da ne bi rada vrgla vstran vseh teh let zveze, ker on ni slab moški, a zelo sva se oddaljila, čeprav je naredil nekaj grdih stvari in strah me je kako bo to vplivalo na otroke, ki ga čeprav ga zelo malo vidita, naravnost obožujeta in hrepenita za tistimi minutami in čez vikend tisti 2-3uri k so skupaj.
osamljena kot sem bila, sem si našla hobi preko interneta 1,5let nazaj in spoznala prijatelja, tudi mož ga pozna, si pomagamo med seboj, tudi na obisk smo šli enkrat skupaj, jaz in prijatelj, vsak ima svojo družino, on me gor drži, spravi v smeh, če me že mož ne in sva res dobra prijatelja, a zgolj prijatelja. A zgodba se tukaj ravno zaplete, preko tega prijatelja sem spoznala nekega drugega moškega pred meseci. ta moški me je zelo pritegnil in en čas sva samo prijateljevala, 5.minutni čvek o vsakodnevnih stvareh vsakih nekaj dni, in tudi mož ve da si z njim pišem, a misli da sva prijatelja. a zadnji mesec mi piše vsak dan, in sem se sedaj vanj zaljubila, in mu to povedala, imava isto filozofijo o življenju, zelo sva si podobna vglavnem, nisva se še nikoli videla v živo, samo dopisujeva si zaenkrat. naj pa povem da sem tudi moža spoznala pred 9leti preko interneta.
zdaj pa moj problem, še vedno se nekako ne želim ločiti od moža, čeprav je najina zveza v obupnem stanju in vem da me je zato ta nov moški tako pritegnil, ker sem zelo osamljena. želim si nežnosti, spolnosti in z možem to ne deluje več. zelo sem razočarana nad vsem skupaj, nad možem, nad seboj, a je to zdaj res to, se res ne da nič narediti.
tega novega moškega sem sedaj dala na stranski tir pred 2tedni in možu povedala da imam drugega moškega v mislih in da nevem kaj naj naredim, a se bova ločila ali pa se najino zvezo končno v red vzame. Sedaj imava dogovor da bova imela enkrat tedensko zmenek doma zvečer, ker zaradi otrok in ker težko najdeva varstvo. Moram reči da se je mož mogoče malenkost popravil odkar sem ga soočila s tem da je zvezo tako zanemarjal, da imam drugega v mislih, rekel je da se ne želi ločiti in da se bo potrudil za dobrobit otrok in ker me še vedno ljubi kot prvi dan, da ne bi trpela, da bi ostala skupaj.
nevem kaj naj naredim, po eni strani bi bilo najbolj fer da se ločim, ker sploh nevem ali še moža ljubim, in iz njegove strani se mi zdi da je zgolj sebičen, da noče izgubiti ženske, ki mu bo prala in kuhala, in ne toliko da me res ljubi, ker če bi me res ljubil, se ne bi tako odtujil od mene v teh letih. po drugi strani pa sem razvila čustva ljubezni do nekega drugega moškega, ki ga še nikoli v življenju nisem videla.
prosim za nasvete kaj naj naredim. ker moj zakon, z možen sva res zelo odtujena, za zakonsko terapijo noče slišati, seksualno me ne privlači. čeprav razmišljam o ločitvi, pa tudi sama ne bi rada da to razpade.
prosim za pomoč.
Znašla sem se v situaciji, kjer enostavno več nevem kako naprej, nevem sploh kaj točno čutim, zelo sem zmedena, ne bi rada naredila napake, ki jo bom kasneje obžalovala. Se opravičujem, če bo zapis daljši, a želim vsaj do neke mere obrazložiti čimbolj nazorno vso ozadje. In opravičujem se če bom pisala zmedeno.
Naj povem, da sem poročena 5.let, skupaj sva 8.let, imava dva otroka. Z možem sva bila na začetku zelo zaljubljena. A najino življenje ni bilo z rožami posuto. Njegova družina nama je delala nič koliko težav, a sva vedno skupaj držala, in sva se ljubila čeprav sva se skregala večkrat zaradi njegovih in si gradila življenje kot nama obema paše, in ne kot nama ga kdo želi krojiti. Ko sem bila noseča, zadnji mesec nosečnosti se skregal z šefom in izgubil službo in name grozno pritiskal da naj grem, čimprej na porod, ker do izteka odpovednega roka noče več iti delat tja, sin je imel cel kup razvojnih težav po porodu, ker je porod bil totalno sforsiran, saj je porodničarko v porodnišnici v triaži tako dolgo 'masiral' da so me dali na sprožen porod v 36.tednu. To je bila prva večja grda stvar ki jo je naredil meni, in je najino zvezo prvič precej načelo. ne rečem lahko bi bila bolj odločna, a sem bila psihično zelo slaba. Že od nekdaj sem rahlo depresivnega značaja. Tako je prišel prvi otrok, za katerega sem lepo skrbela, a jaz sem psihično bila precej načeta, , pa ne samo zaradi tistega z porodom, ampak moževa družina nama je naredila 3.tedne prej štalo, moževe podpore ni lih bilo, a ni mi težil, a tudi pogovarjati se ni ravno dalo, vsaj ne kot včasih, pogovarja sva se samo o splošnih stvareh, pogovori o zvezi, željah so vodili pogosto v konflikt ali pa je odšel ven delat. Tako je sledilo obdobje ko sva se nekoliko odtujila, ljubezen ki sva jo včasih čutila, ni več bila ista in odnos se je nekoliko ohladil, takrat sva se nekajkrat tako skregala da sva si v obraz vrgla, da bi mogoče bilo boljše da se ločiva. da čeprav si je zelo želel otroka, se nekako ni znašel v tej vlogi očeta, doma je raje delal zunaj, in hodil pomagat drugim, bila sva izredno malo skupaj, čeprav bi komot lahko bil več doma, tako me je puščal cele dneve samo, prihajal je samo jesti in želel pogosto imeti na hitro sex, počutila sem se kot da sem njegova služkinja in vreča za poseksat. poizkušala sem mu priti nasproti, hodila z otrokom mu ven pomagat da je otrok videl očeta čimveč. A sem se vseeno počutila precej zanemarjeno. nikoli mi ni kupil darila, peljal ven, po porodu, nič, tega nekako nisem razumela, zakaj je tako odtujen, če sem ga kaj vprašala, je rekel da je vredu in da obožuje svoje otroke in da me še vedno ljubi kot prvi dan. ko pa je bil notri ali doma je pomagal, tudi previl otroka, se z njim igral, ampak doma je bil res malo. Nenehno sem ga prosila, naj se neha metati na nos za tistih nekaj evrov, ker sva oba zaposlena in imamo dovolj denarja. Ko smo res kam šli na obisk je želel imeti otroke po rokah, da so ga vsi hvalili kako lepo da pomaga, da to pa ni vsak moški tako, doma pa druga zgodba. tako je čas mineval, stvari malo pozabiš, otrok te razveseljuje ko ga gledaš kako raste in na ta nekako odtujen odnos med mano in možem sem se pač navadila, in po prvem groznem porodu, sem nekako dobila voljo da bi imela še enega otroka. druga nosečnost in čas po porodu je bil pa še bolj grozen. Mož spet celo nosečnost odsoten, začel je vedno bolj negodovati, tudi pogovarjati se več ni dalo praktično, še takrat ko je bil doma, če sem kaj rekla, me je kar naprej žalil, tudi pred otroki in name vpil, in zabijal nazaj ko sme prišla s kakimi željami ali pa zvečer ko sem hotela da bi se pogovorila je zaspal na kavču. Vedno bolj se je metal v delo, in mene in otroka puščal sama. Odnos kakršen je bil, je z možem v zadnjih 4 letih površen, a za voljo otrok sva se čimmanj kregala, sva bila ta čas kot neka bolj prijatelja ki usklajujeta svoji življenji tako da je za dobrobit otrok, a še vedno poročena, zelo redko kak sex na hitro da potešiva potrebo ki se nabere po daljšem času, objemala sva se zelo redko, zelo redko si rečkla da se ljubiva, iz moje strani je interes za sex bil minimalen. sedaj je ničeln, ves ta čas sva imela praktično minimalen čas zase, od rojstva otrok šla mogoče 3-4.krat ven v zadnjih letih, še vsi skupaj gremo redko kam. furamo iz dneva v dan. meni se življenje tukaj kjer sem z možem ne zdi življenje, ampak životarjenje, že lep čas se sprašujem zakaj se ne ločim od njega. ker bi komot lahko šla v svoje stanovanje. po vsem tem kaj sva doživela, se mi zdi da ne bi rada vrgla vstran vseh teh let zveze, ker on ni slab moški, a zelo sva se oddaljila, čeprav je naredil nekaj grdih stvari in strah me je kako bo to vplivalo na otroke, ki ga čeprav ga zelo malo vidita, naravnost obožujeta in hrepenita za tistimi minutami in čez vikend tisti 2-3uri k so skupaj.
osamljena kot sem bila, sem si našla hobi preko interneta 1,5let nazaj in spoznala prijatelja, tudi mož ga pozna, si pomagamo med seboj, tudi na obisk smo šli enkrat skupaj, jaz in prijatelj, vsak ima svojo družino, on me gor drži, spravi v smeh, če me že mož ne in sva res dobra prijatelja, a zgolj prijatelja. A zgodba se tukaj ravno zaplete, preko tega prijatelja sem spoznala nekega drugega moškega pred meseci. ta moški me je zelo pritegnil in en čas sva samo prijateljevala, 5.minutni čvek o vsakodnevnih stvareh vsakih nekaj dni, in tudi mož ve da si z njim pišem, a misli da sva prijatelja. a zadnji mesec mi piše vsak dan, in sem se sedaj vanj zaljubila, in mu to povedala, imava isto filozofijo o življenju, zelo sva si podobna vglavnem, nisva se še nikoli videla v živo, samo dopisujeva si zaenkrat. naj pa povem da sem tudi moža spoznala pred 9leti preko interneta.
zdaj pa moj problem, še vedno se nekako ne želim ločiti od moža, čeprav je najina zveza v obupnem stanju in vem da me je zato ta nov moški tako pritegnil, ker sem zelo osamljena. želim si nežnosti, spolnosti in z možem to ne deluje več. zelo sem razočarana nad vsem skupaj, nad možem, nad seboj, a je to zdaj res to, se res ne da nič narediti.
tega novega moškega sem sedaj dala na stranski tir pred 2tedni in možu povedala da imam drugega moškega v mislih in da nevem kaj naj naredim, a se bova ločila ali pa se najino zvezo končno v red vzame. Sedaj imava dogovor da bova imela enkrat tedensko zmenek doma zvečer, ker zaradi otrok in ker težko najdeva varstvo. Moram reči da se je mož mogoče malenkost popravil odkar sem ga soočila s tem da je zvezo tako zanemarjal, da imam drugega v mislih, rekel je da se ne želi ločiti in da se bo potrudil za dobrobit otrok in ker me še vedno ljubi kot prvi dan, da ne bi trpela, da bi ostala skupaj.
nevem kaj naj naredim, po eni strani bi bilo najbolj fer da se ločim, ker sploh nevem ali še moža ljubim, in iz njegove strani se mi zdi da je zgolj sebičen, da noče izgubiti ženske, ki mu bo prala in kuhala, in ne toliko da me res ljubi, ker če bi me res ljubil, se ne bi tako odtujil od mene v teh letih. po drugi strani pa sem razvila čustva ljubezni do nekega drugega moškega, ki ga še nikoli v življenju nisem videla.
prosim za nasvete kaj naj naredim. ker moj zakon, z možen sva res zelo odtujena, za zakonsko terapijo noče slišati, seksualno me ne privlači. čeprav razmišljam o ločitvi, pa tudi sama ne bi rada da to razpade.
prosim za pomoč.
Statistika: Objavljeno Napisal skylarfee — 17 Jan 2017 14:38