Pozdravljeni!
Ponovno se javljam.... tokrat z izkušnjo, ki se morda konkretno ne tiče te teme, vendar je namen da s svojo izpovedjo olajšam žalost kakšnemu bralcu, ki se sooča z razhodom ali ločitvijo.
Torej.... nekje do sredine januarja je bilo resnično hudo. Prepričana sem, da v svojem življenju (zaradi razhoda s partnerjem) še nisem preživljala treh oz. štirih mesecev tako hude bolečine, žalosti in obupa.
Se mi je življenje nato nepredstavljivo obrnilo na glavo. Usoda?? Čeprav ne verjamem v usodo. Recimo raje skrivnostna pota življenja....
Že v decembru sem preko prijateljice spoznala nekega moškega (tudi ločen). Seveda me takrat nikakor ni zanimal kot moški.
Precej kasneje me je kontaktiral in sva se počasi začela dobivati na pijači in čveku. Športu. Skratka: skupaj se imava fenomenalno! Jaz kar lebdim nad tlemi....
Pa (zaenkrat) intimnih odnosov nisva imela.
Niti ni pomembno... ali bo do njih prišlo ali ne!
Jaz sem popolnoma "druga": optimistična, nasmejana, polna delovnega elana. Uživam v skupnih trenutkih. Poizkušam čim manj razmišljati, filozofirati in se bati, kaj bo sledilo. Enostavno se prepuščam trenutkom in sem preprosto neizmerno srečna.
Evo - in to jaz.... zase sem bila trdno prepričana, da je mojega življenja nepreklicno konec. Da sem samo še "za na Žale" primerna.....
Z bivšim možem se občasno dobiva na kavi in mirno lahko potrdim, da do njega ne čutim nikakršnih čustev; morda zgolj prijateljska. Luštno ga je videti, poklepetati z njim kot s starim friendom. In to je to!
Tako da naj napišem: ne izgubite upanja v prihodnost, res ne!! Morda je danes vse črno, pa jutri in drugi teden morebiti tudi.... Ampak slej kot prej se pa "zvezde prav postavijo", da zasije sonce tudi za take žalostne in razočarane duše!
Pogum velja!
Ponovno se javljam.... tokrat z izkušnjo, ki se morda konkretno ne tiče te teme, vendar je namen da s svojo izpovedjo olajšam žalost kakšnemu bralcu, ki se sooča z razhodom ali ločitvijo.
Torej.... nekje do sredine januarja je bilo resnično hudo. Prepričana sem, da v svojem življenju (zaradi razhoda s partnerjem) še nisem preživljala treh oz. štirih mesecev tako hude bolečine, žalosti in obupa.
Se mi je življenje nato nepredstavljivo obrnilo na glavo. Usoda?? Čeprav ne verjamem v usodo. Recimo raje skrivnostna pota življenja....
Že v decembru sem preko prijateljice spoznala nekega moškega (tudi ločen). Seveda me takrat nikakor ni zanimal kot moški.
Precej kasneje me je kontaktiral in sva se počasi začela dobivati na pijači in čveku. Športu. Skratka: skupaj se imava fenomenalno! Jaz kar lebdim nad tlemi....
Pa (zaenkrat) intimnih odnosov nisva imela.
Niti ni pomembno... ali bo do njih prišlo ali ne!
Jaz sem popolnoma "druga": optimistična, nasmejana, polna delovnega elana. Uživam v skupnih trenutkih. Poizkušam čim manj razmišljati, filozofirati in se bati, kaj bo sledilo. Enostavno se prepuščam trenutkom in sem preprosto neizmerno srečna.
Evo - in to jaz.... zase sem bila trdno prepričana, da je mojega življenja nepreklicno konec. Da sem samo še "za na Žale" primerna.....
Z bivšim možem se občasno dobiva na kavi in mirno lahko potrdim, da do njega ne čutim nikakršnih čustev; morda zgolj prijateljska. Luštno ga je videti, poklepetati z njim kot s starim friendom. In to je to!
Tako da naj napišem: ne izgubite upanja v prihodnost, res ne!! Morda je danes vse črno, pa jutri in drugi teden morebiti tudi.... Ampak slej kot prej se pa "zvezde prav postavijo", da zasije sonce tudi za take žalostne in razočarane duše!
Pogum velja!
Statistika: Objavljeno Napisal Zapuščena v novembru — 15 Feb 2017 11:24
