Pozdravljeni!
Moj dopis bo malce dolg, zato se že v naprej opravičujem. Hvala vsem tistim, ki si boste vzeli čas da preberete. Vsak nasvet bi mi v tej situaciji prišel pošteno prav.
Pa da začnem:
Z možem sva skupaj 6 let - od tega 3 leta poročena. V tem času sta se nama rodila dva otroka (starost 4 in 1 leto).
Na začetku sem bila prepričana, da sem našla sorodno dušo. Je res, da ima mož rad nadzor nad vsem, vendar je to zadnja leta preraslo meje sprejemljivega.
Vedno bolj imam občutek, kot da imam ob sebi ''rezervnega'' očeta in ne moža.
Dnevno me kritizira glede opravljenega dela po hiši (sem še v porodniški), kako jaz nič ne naredim prav in ne izpusti nobene priložnosti da bi me prizadel - namerno.
Kadar porabim kak evro zase, ali pa kupim otrokom kaj, kar se mi dopade (govorimo o vsoti 10 eur), me kritizira in pravi, da za brezveze zapravljam - Sam pa je kadilec in rad spije kakšno pivo, kar mesečno nanese precej več kot mojo ''zapravljanje'' (Pa da ne bo pomote, nisem mu ''fauš'', ampak me boli ko mi sponaša vsak euro, on pa lahko počne kar hoče - imam lasten prihodek in ne zapravljam NJEGOVEGA denarja).
Živimo v hiši skupaj z njegovimi starši (ločeno gospodinjstvo, lastnik je mož). Problem je pri starejšem sinu, sploh me kot mamo ne jemlje resno. Če jaz kaj rečem, reče mož nasprotno, če jaz kaj prepovem ali rečem da naj napravi, mu on dovoli ali pa reče, da mu tega ni treba narediti.
Sin večino časa preživi v spodnjem nadstropju (pri tašči), ki misli da mora prevzeti vlogo mame, ona zanj kuhati in odločati za njega - vem, nam vsem, ki smo imeli stare starše je bilo kosilo pri babici bolj dobro kot doma, ampak ne pa vsak dan!
Boli me to, da ko otrok pride domov, niti ne pride gor, da bi me pozdravil, ampak ostane v spodnjem nadstropju.
Jaz vsak dan kuham, sveže - saj tašča tudi, vendar ko otrok česa tam noče jesti, dobi ali puding, čokolado ali pa pizzo! Mojemu možu se vse to zdi sprejemljivo. Meni niti najmanj, samo ko pa kaj rečem, sem pa otroku ''fauš'' - in to mi rečejo pred njim. (si lahko potem predstavljate kakšno spoštovanje ima otrok do mene...)
Naša najmlajša je dobila vročino, tašča je okrivila mene, češ, bila sem pre dolgo veni z njo - otrok je bil dovol oblečin, bilo je prekrasno vreme in kdo pri milem bogu sedi z otrokom v hiši pri lepem vremenu?! Ampak kadar otroci zbolijo, sem kriva jaz! Kdo pa drug... Ko kaj na to temo rečem možu se njemu tega ne da poslušati. Aja in včerajšnja izjava tašče - baje da preveč loputam z novimi vhodnimi vrati. Kar nekaj, jih zapiram kot vedno.... Financirala sem jih pa lahko :)
Vse skupaj in še par dogodkov iz preteklosti je privedlo do tega, da moža enostavno ne prenesem več. Z najmlajšo, (ki se ponoči še zbuja) sem se odselila v drugo sobo, ker enostavno ne zdržim več zraven njega. Najhujše je to, da se on al svoje nesramnosti sploh ne zaveda ali pa uživa v tem.
Kadar se hočem z njim pogovoriti, mu povedati kako mi je, pa kako se počutim, se norčuje iz mene in me spravlja ob pamet... To je privedlo že tako daleč, da sem sama začela dvomit o svojih sposobnostih. Večino časa sem žalostna, imam izbruhe joka in bolečine v prsih, to zame več ni živjenje, ampak zapor.
Vem kaj mi boste nekateri povedali, ''kriva si sama'' ipd. Vem, sama sem kriva da je prišlo tako daleč. Moža sem nekoč, nekdaj imela iz srca rada, hotela sem ugodit njemu in njegovim staršem po najboljših močeh -huda napaka! Se zavedam, saj vem in vsak dan bolj občutim, da nisem več enakopravni član v tej hiši, ampak ''ne bodi ga treba'', ki je rodil dva otroka in nosi dodaten dohodek k hiši, od katerega sam ne sme preveč zapravit...
V ponedeljek imam posvet pri odvetniku, pa da vidimo kako in kaj naprej. Bojim se da mi bo mož vzel otroke, saj delam troizmensko delo, ki je 70km (v eno smer) oddaljeno od kraja kjer živimo. delovniki so 13 urni in sem doma morda 3 dni na teden - pa še to ne med vikendom. Tako da, po temi grem, po temi pridem... Bojim se tudi, ker je hiša pisana na njega, da bi spoznali to kot ''boljše'' za otroke, saj bi se jaz potem morala seliti nekam v stanovanje...
Tudi na svoje starše ne morem računat za pomoč, saj ko sva že 1x imela podobno krizo, so se vmešavali in bili na njegovi strani. Češ, če se bom ločila, na domačiji nimam več kaj iskat ipd.
In sem se ''zrušila'' pod pritiskom, saj sem bila naenkrat sama. Sedaj pa sem prišla do točke, kjer je biti sama boljše kot pa z njimi vsemi...
Če je morda kdo, ki je bil v podobni situaciji in mi zna svetovati, bom zelo hvaležna.
Moj dopis bo malce dolg, zato se že v naprej opravičujem. Hvala vsem tistim, ki si boste vzeli čas da preberete. Vsak nasvet bi mi v tej situaciji prišel pošteno prav.
Pa da začnem:
Z možem sva skupaj 6 let - od tega 3 leta poročena. V tem času sta se nama rodila dva otroka (starost 4 in 1 leto).
Na začetku sem bila prepričana, da sem našla sorodno dušo. Je res, da ima mož rad nadzor nad vsem, vendar je to zadnja leta preraslo meje sprejemljivega.
Vedno bolj imam občutek, kot da imam ob sebi ''rezervnega'' očeta in ne moža.
Dnevno me kritizira glede opravljenega dela po hiši (sem še v porodniški), kako jaz nič ne naredim prav in ne izpusti nobene priložnosti da bi me prizadel - namerno.
Kadar porabim kak evro zase, ali pa kupim otrokom kaj, kar se mi dopade (govorimo o vsoti 10 eur), me kritizira in pravi, da za brezveze zapravljam - Sam pa je kadilec in rad spije kakšno pivo, kar mesečno nanese precej več kot mojo ''zapravljanje'' (Pa da ne bo pomote, nisem mu ''fauš'', ampak me boli ko mi sponaša vsak euro, on pa lahko počne kar hoče - imam lasten prihodek in ne zapravljam NJEGOVEGA denarja).
Živimo v hiši skupaj z njegovimi starši (ločeno gospodinjstvo, lastnik je mož). Problem je pri starejšem sinu, sploh me kot mamo ne jemlje resno. Če jaz kaj rečem, reče mož nasprotno, če jaz kaj prepovem ali rečem da naj napravi, mu on dovoli ali pa reče, da mu tega ni treba narediti.
Sin večino časa preživi v spodnjem nadstropju (pri tašči), ki misli da mora prevzeti vlogo mame, ona zanj kuhati in odločati za njega - vem, nam vsem, ki smo imeli stare starše je bilo kosilo pri babici bolj dobro kot doma, ampak ne pa vsak dan!
Boli me to, da ko otrok pride domov, niti ne pride gor, da bi me pozdravil, ampak ostane v spodnjem nadstropju.
Jaz vsak dan kuham, sveže - saj tašča tudi, vendar ko otrok česa tam noče jesti, dobi ali puding, čokolado ali pa pizzo! Mojemu možu se vse to zdi sprejemljivo. Meni niti najmanj, samo ko pa kaj rečem, sem pa otroku ''fauš'' - in to mi rečejo pred njim. (si lahko potem predstavljate kakšno spoštovanje ima otrok do mene...)
Naša najmlajša je dobila vročino, tašča je okrivila mene, češ, bila sem pre dolgo veni z njo - otrok je bil dovol oblečin, bilo je prekrasno vreme in kdo pri milem bogu sedi z otrokom v hiši pri lepem vremenu?! Ampak kadar otroci zbolijo, sem kriva jaz! Kdo pa drug... Ko kaj na to temo rečem možu se njemu tega ne da poslušati. Aja in včerajšnja izjava tašče - baje da preveč loputam z novimi vhodnimi vrati. Kar nekaj, jih zapiram kot vedno.... Financirala sem jih pa lahko :)
Vse skupaj in še par dogodkov iz preteklosti je privedlo do tega, da moža enostavno ne prenesem več. Z najmlajšo, (ki se ponoči še zbuja) sem se odselila v drugo sobo, ker enostavno ne zdržim več zraven njega. Najhujše je to, da se on al svoje nesramnosti sploh ne zaveda ali pa uživa v tem.
Kadar se hočem z njim pogovoriti, mu povedati kako mi je, pa kako se počutim, se norčuje iz mene in me spravlja ob pamet... To je privedlo že tako daleč, da sem sama začela dvomit o svojih sposobnostih. Večino časa sem žalostna, imam izbruhe joka in bolečine v prsih, to zame več ni živjenje, ampak zapor.
Vem kaj mi boste nekateri povedali, ''kriva si sama'' ipd. Vem, sama sem kriva da je prišlo tako daleč. Moža sem nekoč, nekdaj imela iz srca rada, hotela sem ugodit njemu in njegovim staršem po najboljših močeh -huda napaka! Se zavedam, saj vem in vsak dan bolj občutim, da nisem več enakopravni član v tej hiši, ampak ''ne bodi ga treba'', ki je rodil dva otroka in nosi dodaten dohodek k hiši, od katerega sam ne sme preveč zapravit...
V ponedeljek imam posvet pri odvetniku, pa da vidimo kako in kaj naprej. Bojim se da mi bo mož vzel otroke, saj delam troizmensko delo, ki je 70km (v eno smer) oddaljeno od kraja kjer živimo. delovniki so 13 urni in sem doma morda 3 dni na teden - pa še to ne med vikendom. Tako da, po temi grem, po temi pridem... Bojim se tudi, ker je hiša pisana na njega, da bi spoznali to kot ''boljše'' za otroke, saj bi se jaz potem morala seliti nekam v stanovanje...
Tudi na svoje starše ne morem računat za pomoč, saj ko sva že 1x imela podobno krizo, so se vmešavali in bili na njegovi strani. Češ, če se bom ločila, na domačiji nimam več kaj iskat ipd.
In sem se ''zrušila'' pod pritiskom, saj sem bila naenkrat sama. Sedaj pa sem prišla do točke, kjer je biti sama boljše kot pa z njimi vsemi...
Če je morda kdo, ki je bil v podobni situaciji in mi zna svetovati, bom zelo hvaležna.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 24 Mar 2017 10:00