Zdravo,
Ker ne vem več, kaj je prav in kaj ne, se nadejam vaših mnenj in izkušenj. S partnerjem, ki to ni, sva skupaj 17 let. Prvih 8 let je bilo čudovitih…do prihoda otroka, ki je bil seveda načrtovan, vendar bolj željen z moje strani. Od zanositve naprej pa se je zadeva končala. Previdno in počasi me je »odstranjeval« iz svojega življenja z raznoraznimi izgovori. Od takrat naprej med nama ni praktično nič, ne spolnosti ne pogovorov. Leta kasneje sem izvedela, da so bile moje takratne sumnje o ljubici upravičene. Ogromno laži, zavajanj, kreganja ipd. On nikoli ni priznal. Leta in leta sem se želela pogovoriti, rešiti, kar se rešiti da, pa z njegove strani ni bilo interesa. Vsa ta leta sem čutila žalost, jezo, ga pogrešala in se mučila na vse pretege z vprašanji, kaj se je zgodilo…vendar jasnih odgovorov še danes nimam.
Leta sem ohranjala upanje, da se odnos mogoče le spremeni, vendar se žal to ni zgodilo. Ker mi je bilo vsega dovolj, sem začela živeti svoje življenje. Ukvarjam se s športom, prosti čas preživljam s prijateljicami in otroki. V bistvu vse kar počnem, počnem ali sama ali z otrokom. Skupen je le dopust, ki je krojen po njegovi meri in sem it tja kakšen izlet, kjer zelo rad pokaže, da mu je vse skupaj odveč. Doma postorim vse sama, on čas preživlja za računalnikom. Drugače je sicer skrben in vzoren oče, parkrat na teden pomaga pri kosilu, enkrat na teden sodeluje pri nakupih, to pa je tudi vse. Govoriva o stvareh, ki se tičejo otroka oz. tekoči »problematiki«, ni pa skupnih načrtov, idej ipd. Vsi stroški se na njegovo željo delijo na pol. Investicije v naš dom ga ne zanimajo…ker sem lastnica jaz, je vse na meni, on pa »igra najemnika«, ki seveda ne plačuje najemnine.
Vsa ta leta me je zaničeval, na različne načine kazal, da me ne spoštuje, me imel za nesposobno itd., vendar nikoli ni želel oditi in ne želi še danes. Sicer ni slab človek, o kakšnih res nadpovprečnih vrlinah pa spet ni za govoriti. Sama sem mislila, da bom lahko tako živela zavoljo otroka in se trudila iz vsega skupaj potegnit najboljše. Vendar ne zmorem več. V meni se kuha, vedno bolj mi postaja jasno, da se tudi zaradi otroka nisem sposobna odreči svoji morebitni sreči nekje v prihodnosti in boljšemu življenju. Začela sem pogrešati partnerski odnos in vse kar spada zraven. Sem še mlada in všečna marsikateremu moškemu, živim pa suhoparno življenje oropano vseh čustev, spolnosti, ljubezni…In zadnje dve leti se sem it tja trudim to razložit tudi njemu, da sva si dožna dat priložnost za ljubezen, da tako enostavno ne moremo več živeti, predvsem zaradi otroka, ki bo verjetno kasneje živel kot midva v stilu »kar se Janezek nauči, to Janezek zna«. Vendar on o tem noče slišati oz. je celo užaljen, ko predlagam razhod. Vem, da sam ne bo šel, sama pa odlašam in odlašam zaradi različnih razlogov…majave službe, bolezni staršev…ker na žalost je tako še vedno udobneje in mi daje lažen občutek »varnosti« ter prestavlja strah, ki je povezan s tem, kako bo na vse skupaj reagiral otrok, nekam v prihodnost. Groza me je tega, da ne zberem poguma…zase…in za svojo prihodnost. Je kdo šel čez to in ima kakšen nasvet zame?
Ker ne vem več, kaj je prav in kaj ne, se nadejam vaših mnenj in izkušenj. S partnerjem, ki to ni, sva skupaj 17 let. Prvih 8 let je bilo čudovitih…do prihoda otroka, ki je bil seveda načrtovan, vendar bolj željen z moje strani. Od zanositve naprej pa se je zadeva končala. Previdno in počasi me je »odstranjeval« iz svojega življenja z raznoraznimi izgovori. Od takrat naprej med nama ni praktično nič, ne spolnosti ne pogovorov. Leta kasneje sem izvedela, da so bile moje takratne sumnje o ljubici upravičene. Ogromno laži, zavajanj, kreganja ipd. On nikoli ni priznal. Leta in leta sem se želela pogovoriti, rešiti, kar se rešiti da, pa z njegove strani ni bilo interesa. Vsa ta leta sem čutila žalost, jezo, ga pogrešala in se mučila na vse pretege z vprašanji, kaj se je zgodilo…vendar jasnih odgovorov še danes nimam.
Leta sem ohranjala upanje, da se odnos mogoče le spremeni, vendar se žal to ni zgodilo. Ker mi je bilo vsega dovolj, sem začela živeti svoje življenje. Ukvarjam se s športom, prosti čas preživljam s prijateljicami in otroki. V bistvu vse kar počnem, počnem ali sama ali z otrokom. Skupen je le dopust, ki je krojen po njegovi meri in sem it tja kakšen izlet, kjer zelo rad pokaže, da mu je vse skupaj odveč. Doma postorim vse sama, on čas preživlja za računalnikom. Drugače je sicer skrben in vzoren oče, parkrat na teden pomaga pri kosilu, enkrat na teden sodeluje pri nakupih, to pa je tudi vse. Govoriva o stvareh, ki se tičejo otroka oz. tekoči »problematiki«, ni pa skupnih načrtov, idej ipd. Vsi stroški se na njegovo željo delijo na pol. Investicije v naš dom ga ne zanimajo…ker sem lastnica jaz, je vse na meni, on pa »igra najemnika«, ki seveda ne plačuje najemnine.
Vsa ta leta me je zaničeval, na različne načine kazal, da me ne spoštuje, me imel za nesposobno itd., vendar nikoli ni želel oditi in ne želi še danes. Sicer ni slab človek, o kakšnih res nadpovprečnih vrlinah pa spet ni za govoriti. Sama sem mislila, da bom lahko tako živela zavoljo otroka in se trudila iz vsega skupaj potegnit najboljše. Vendar ne zmorem več. V meni se kuha, vedno bolj mi postaja jasno, da se tudi zaradi otroka nisem sposobna odreči svoji morebitni sreči nekje v prihodnosti in boljšemu življenju. Začela sem pogrešati partnerski odnos in vse kar spada zraven. Sem še mlada in všečna marsikateremu moškemu, živim pa suhoparno življenje oropano vseh čustev, spolnosti, ljubezni…In zadnje dve leti se sem it tja trudim to razložit tudi njemu, da sva si dožna dat priložnost za ljubezen, da tako enostavno ne moremo več živeti, predvsem zaradi otroka, ki bo verjetno kasneje živel kot midva v stilu »kar se Janezek nauči, to Janezek zna«. Vendar on o tem noče slišati oz. je celo užaljen, ko predlagam razhod. Vem, da sam ne bo šel, sama pa odlašam in odlašam zaradi različnih razlogov…majave službe, bolezni staršev…ker na žalost je tako še vedno udobneje in mi daje lažen občutek »varnosti« ter prestavlja strah, ki je povezan s tem, kako bo na vse skupaj reagiral otrok, nekam v prihodnost. Groza me je tega, da ne zberem poguma…zase…in za svojo prihodnost. Je kdo šel čez to in ima kakšen nasvet zame?
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 10 Apr 2017 15:03
