Prikaži citatBTDT je napisal/a: ↑Ko zaupaš sebi (npr.veš da NIKOLI ne boš/ne bi varal, ne glede na karkoli), torej si zvest samemu sebi in svojim načelom in spoznaš človeka, ki mu zaupaš (torej ali je tudi podoben tebi, ali pa manipulator, psihološki varalica skoraj nemogoče, ker mislim da te tak profil kot zvestemu človeku sploh ne bi privlačil in zanimal).Prikaži citatLea39 je napisal/a: ↑Pozabila si na učinek poštenega in fer odnosa, ki pa ga v primeru avtorja nekako ni... Vprašanje na mestu je tudi ali je on to takrat vedel. Napisal je, da ni in da je ženi zaupal. Ona pa je zaupanje izkoristila, saj je po njegovih odzivih in sumu z varanjem nadaljevala in moža ustrezno zmanipulirala. Želiš torej povedati, da je zato, ker je zaupal njej, osebi, ki mu je najbližja, v resnici z njim nekaj narobe v psihološkem smislu?
Tvoje pisanje gre do sem v povsem logično razumskem zdravem razmišljanju, tukaj se pa ustavi v enem takem zanikanju realnosti:
“In če so nekateri to sposobni narediti za svojega psa, kako je mogoče, da nekateri niso zmožni zvestobe, ljubezni, pripadnosti svojemu človeku, sploh če jim ta ni nič hudega naredil?
Da ti nekdo “nič hudega ne naredi”, hkrati pa druga stran brezbrižno patološko vara, pomeni, da je s to osebo, ki “nič hudega ne dela” nekaj hudo narobe, da se odloči celo svoje življenje kreirati s takim človekom, torej od skupnih otrok, nepremičnin, kreditov itn.
Če pa ta oseba, ki je prevarala NI patološka brezobzirna varalica in je bila npr. dvajset let ZVESTA, potem verjemi, da na drugi strani ni oseba, ki ni “naredila nič hudega”.
Kaj ti hočem povedat?
Dokler boš dojemala ljudi kot v pravljicah, in jih ločevala na absolutno dobre in absolutno slabe, se boš vrtela v krogu obtoževanj, nerazumevanja in potencialne možnosti, da boš še precej trpela in drugi okrog tebe pravtako.
Nisi napačna oseba.
Marsikaj kar pišeš je zelo fajn.
Vendar žolč, ki ga še vedno prebavljaš, nakazuje, da tvoje prebolevanje biti prevarana ne pelje ravno v neko harmonijo s sama sabo.
Pri Žarninem zapisu sam ne vidim slikanja črno/belo ampak poenostavljen oris odnosa med izkoriščevalko in izkoriščenim, ki se niti ne zaveda, da ga ona izkorišča in seveda zgražanje nad takim početjem.
Živita skupaj, ustvarita družino, ti zaupaš in nato si prevaran.
Najprej šok, prizadetost, morda celo zanikanje, nato jeza, ogromno jeze, potem žalost.
Sledi PREBOLEVANJE.
Za vsakega različno dolgo.
Nekateri pravijo, da veš, kdaj si ZARES prebolel, ko drugemu odpustiš.
Jaz bi rekla, da se to prej zgodi, ko SEBI odpustiš.
In ko se to zgodi, DOJAMEŠ, da si TI še vedno ta isti človek, ki premoreš te enake vrednote (zvestobo, dajati, sprejemati ljubezen, sočutje), kot si jih posedoval od nekdaj.
In POTREBA deliti ljudi na dobre in slabe enostavno izgine.
Zaveš se, da so zmotljivi, da so prevarali, da ne zaupajo niti samim sebi, da imajo veliko še nepredelanih stvari pri samih sebi, veliko več kot ti sam, da si ne zaupajo, da so labilni itn.itn.
In zavedaš se, da imajo dejansko veliko več stvari za predelat, kot ti.
In ne čutiš več potrebe po zgražanju nad njimi, niti potrebe po kritiziranju, žaljenju.
Njihova pot je še zelo dolga.
Dojameš, da je dejansko to (vred z varanjem) NJIHOVA pot.
Dokler pa deliš ljudi na dobre in VEČNE varalice, torej na takšne, ki so absolutno dobri, in absolutno pokvarjeni, dokler čutiš v sebi še vedno jezo in sovraštvo, “kako so lahko kaj takega sploh naredili”, pomeni da si še vedno v procesu prebolevanja, da NISI prebolel.
Nič narobe.
Samo problem lahko nastane, predvsem zate, ne za njih, da se bo vse skupaj zaciklalo v neskončnost, dokler ne odvržeš, opustiš krč in jezno obsojanj drugega, za dejanja, ki jih je naredil drugi.
Zavedanje, da TI sam kot človek imaš ta potencial in da si ga pravzaprav vedno imel (kot je zaupanje in ljubezen do sebe ter sposobnost tega dajanja drugim), ti omogoča, da greš naprej.
Da zopet polno čutiš, živiš, ljubiš in riskiraš tudi zaupanje.
Zato pravim: “enkrat ni nobeenkrat”, in ravnati se po tem, da je enkrat dovolj (ok tvoj primer je konkretna izguba fizičnega življenja), je pravzaprav ogromna izguba predvsem ZATE, in tudi druge, ki so ali bi te bili vredni, ne za njih (bivše).
Dokler si živ, živi, izkoristi svoje vrednote, ki ti jih pravzaprav nihče ne more odvzet.
Riskiraš (ponovno in vsakič) bolečino, prizadetost, seveda da jo. Vsakič jo, z vsakim odnosom, dejanji.
A samo ŽIVLJENJE je en velik riziko.
Jutri si lahko že mrtev. :)
Statistika: Objavljeno Napisal Lea39 — 16 Feb 2018 13:50