grozno, grozno ... ločitev ... mic po mic oddaljevanje in potem prevara iz njene strani. Ok .. sva se ločila sporazumno, soskrbnistvo, razdelila premozenje sem sodeloval ... nisem hotel vojne ... znotraj gorel ... vse za otroke .. normalna komunikacija med nama ... vem da ni bila srečna .. sedaj je srečna ... ne moti me ko mi pove da je srečna ... potem so se zadeve začele malo izboljševati. In potem zvem da ima drugega, ok sem si rekel, seveda ločena sva, lahko dela kar želi, čestital sem ji zasluži si kar si želi, nočem ji nagajat. Potem pa se je začelo ne jem ker vse slej kot prej izbruham, ne spim, ponoči se zbujam v krikih, boli, res boli, zaspim samo če se ga do nezavesti napijem, potonil sem v alkohol, napadi panike ne morem dihat, stiska. Ljudem lažem okoli sebe, lažem bivši parnerki, lažem staršem, lažem otrokom ... otroci čutijo ... sprašujejo me ... otroci jočejo zaradi razpadle družine, jaz pa kot oče in zavetnik jim ne morem pomagat, še sebi ne morem pomagat. Brezno se odpira, skočil bi ... konec, tišina, mir in tema. Koga bi razočaral svoje otroke, nočem tega. Večno sem mislil kako sem močen, racionalen in razumen, nisem, priznam motil sem se, prekleto motil, nisem dotikam se roba, del mene si želi da se zvrnem preko, ampak se ne smem, ne želim se ... sploh nevem kaj vprašati, sploh nevem ... bivša partnerka je tudi opazila, da nisem vredu mi ponudila pogovor, ne morem se o tem z njo pogovarjat. Kaj reči kaj vprašati, vrtim se, vem da me imajo ljudje radi, hočejo mi pomagat ampak ne zmorem sprejeti pomoči, kako sprejeti pomoč. Kje je konec, kje se začne spet tisto, da se ne bojiš noči in veseliš dneva. Strah me je resnično me je strah :(
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 11 Jun 2018 14:02