Spoštovani,
kar zadeva moža, ste bistveno nakazali že na začetku: »Mož kot otrok ni imel pravega družinskega življenja.« Ne vem, kakšno je bilo njegovo otroštvo, očitno pa v družini ni dobil izkušnje zaupanja; naučil se je, da je treba, če želi v tej družini preživeti, živeti dvojno življenje. In tako ste bili »na zunaj idealna družina«. Če bi na vašo situacijo gledali razumsko, bi lahko rekli, da je vam in hčerkam dajal veliko – več kot marsikdo, ki živi transparentno življenje. Če pa pogledamo skozi čustva, vam ta hip to ne pomeni dosti, tako zelo vas boli izdano zaupanje. Vaši možgani dobesedno ne morejo sprocesirati vseh novih informacij in posledica tega je nepopisna stiska. Ne meša se vam in niste paranoični, povsem normalen človek ste, ki se je nenadoma, nenapovedano in nehote znašel v čustveno izredno naporni situaciji. Vaše besede »ali je dejansko vse res, kar sumim« kažejo, da bi del vas še vedno rad verjel, da ni tako hudo, kot čutite. Ampak – ali ni odnos, katerega najintimnejši del trpi zaradi laži in prikrivanja, že dovolj prizadet? Ali potrebujete dodatne zgodbe in podrobnosti? Ali ne boli dovolj?
Kot pravite: mož se ne bo spremenil. Oziroma morda se bo, če bo sam globoko motiviran za to. Vsekakor ga ne boste spremenili vi. Zato bi se raje obrnila k vam in kako bi laže našli pot naprej, česar si tudi sami najbolj želite. Najprej dobra novica: našli jo boste. Potem naporna novica: potrebno bo delo, kakršnega še niste navajeni. Ob vaši zgodbi mi je prišla pred oči misel, da narava nikoli ne odpušča. Ali z drugimi besedami: če živimo v nezavedanju, nam bo narava nekoč nekje izstavila račun. Za prvo polovico življenja ste si izbrali doseganje materialnih ciljev: družina, dom, »krasni« otroci, marljiv mož, ki poskrbi za družino, na zunaj idealno življenje. S tem ni nič narobe – ljudje smo tako narejeni, da se želimo najprej dokazati v fizičnem svetu, na zunaj. Ko pa smo to dosegli, in navadno se to ujema s polovico prehojene življenjske poti, se začnemo obračati navznoter, k nematerialnemu. Če smo že prej živeli v zavedanju, se pravi, da smo vsaj približno vedeli in hoteli vedeti, kaj se nam v resnici dogaja, je ta obrat manj boleč. Če smo izbrali na zunaj lažjo pot – kako super, da je na zunaj idealno, saj mogoče, mogoče bo pa šlo še naprej tako (čeprav nekje globoko včasih zakljuva misel, kaj če se sami pred sabo pretvarjamo, da se naša idealna hiša iz kart ne bi sesula) – nas prej ali slej nekaj ustavi. Lahko je to bolezen, težave z otrokom, ki zrcalijo težave v družini, ali pa, kot pri vas, kriza v zakonu, ko je razpoka pregloboka, da bi se jo dalo zamazati in iti naprej.
»Nekako smo prebili ta leta, včasih bolje, včasih slabše. Vedno sva na koncu tudi po mesecih brez besed na koncu spet našla smisel skupnega življenja,« pravite. Vaše besede osvetljujejo, da ste imeli v teh letih že večkrat priložnost soočenja s tem, da v vajinem odnosu manjka neka raven funkcioniranja. Zdaj se je zgodilo samo nekaj povsem naravnega: ta raven se je razkrila. Ne mož ne vi nista zaradi tega slaba človeka. Vozila sta po najboljših močeh, se trudila za nekaj, kar je v vajinem vrednostnem sistemu dobro in pravilno. Da pa sta to sliko ohranjala, sta potrebovala vsak svoje pobege iz odnosa. Tu se boste morda začudili ali razjezili, češ, jaz nisem nikamor bežala, bila sem tu, ves čas. Da, na zunaj ste bili, vaše telo je bilo – vendar ste ga utišali z delom in spanjem ... sicer bi že prej spregovorilo, ker ne bi zdržalo vseh moževih nočnih odhodov ... Iz kakšne družine prihajate vi? Kje ste se naučili svojih vedenjskih vzorcev, tako koristnih kot tistih, ki vam zdaj ne koristijo več? Ko začnemo iskati odgovore na ta vprašanja, začnemo napredovati proti zavedanju. To pa je polovica opravljenega dela. Takrat lahko tudi najbolj boleče izkušnje integriramo v svoje življenje, dejansko vidimo, da so nas na določeni ravni obogatile, in gremo naprej.
Kako boste to storili? Na začetku seveda skoraj vsi želimo sami rešiti takšne probleme; iz strahu, sramu, upanja, da mogoče pa le ni tako hudo. To je tako, kot da bi si zlomili stegnenico, obvezali nogo in upali na najboljše. Popravite me, če se motim, ampak izkušnje kažejo, da z zlomljeno kostjo jadrno pohitimo na urgenco, kjer nas strokovno oskrbijo in preprečijo komplikacije. Čustveni zlomi zahtevajo malo drugačno celjenje. Iz vaše pripovedi razbiram, da ste za moža pravzaprav zelo pomembni – čeprav ne na način, kakršnega si želite vi. Na vašem mestu bi gradila na tem in ga povabila na terapijo. Dovolite si, da vsega bremena ne boste več nosili sami. Verjemite, laže bo.
Srečno vam želim na nadaljevanju poti,
kar zadeva moža, ste bistveno nakazali že na začetku: »Mož kot otrok ni imel pravega družinskega življenja.« Ne vem, kakšno je bilo njegovo otroštvo, očitno pa v družini ni dobil izkušnje zaupanja; naučil se je, da je treba, če želi v tej družini preživeti, živeti dvojno življenje. In tako ste bili »na zunaj idealna družina«. Če bi na vašo situacijo gledali razumsko, bi lahko rekli, da je vam in hčerkam dajal veliko – več kot marsikdo, ki živi transparentno življenje. Če pa pogledamo skozi čustva, vam ta hip to ne pomeni dosti, tako zelo vas boli izdano zaupanje. Vaši možgani dobesedno ne morejo sprocesirati vseh novih informacij in posledica tega je nepopisna stiska. Ne meša se vam in niste paranoični, povsem normalen človek ste, ki se je nenadoma, nenapovedano in nehote znašel v čustveno izredno naporni situaciji. Vaše besede »ali je dejansko vse res, kar sumim« kažejo, da bi del vas še vedno rad verjel, da ni tako hudo, kot čutite. Ampak – ali ni odnos, katerega najintimnejši del trpi zaradi laži in prikrivanja, že dovolj prizadet? Ali potrebujete dodatne zgodbe in podrobnosti? Ali ne boli dovolj?
Kot pravite: mož se ne bo spremenil. Oziroma morda se bo, če bo sam globoko motiviran za to. Vsekakor ga ne boste spremenili vi. Zato bi se raje obrnila k vam in kako bi laže našli pot naprej, česar si tudi sami najbolj želite. Najprej dobra novica: našli jo boste. Potem naporna novica: potrebno bo delo, kakršnega še niste navajeni. Ob vaši zgodbi mi je prišla pred oči misel, da narava nikoli ne odpušča. Ali z drugimi besedami: če živimo v nezavedanju, nam bo narava nekoč nekje izstavila račun. Za prvo polovico življenja ste si izbrali doseganje materialnih ciljev: družina, dom, »krasni« otroci, marljiv mož, ki poskrbi za družino, na zunaj idealno življenje. S tem ni nič narobe – ljudje smo tako narejeni, da se želimo najprej dokazati v fizičnem svetu, na zunaj. Ko pa smo to dosegli, in navadno se to ujema s polovico prehojene življenjske poti, se začnemo obračati navznoter, k nematerialnemu. Če smo že prej živeli v zavedanju, se pravi, da smo vsaj približno vedeli in hoteli vedeti, kaj se nam v resnici dogaja, je ta obrat manj boleč. Če smo izbrali na zunaj lažjo pot – kako super, da je na zunaj idealno, saj mogoče, mogoče bo pa šlo še naprej tako (čeprav nekje globoko včasih zakljuva misel, kaj če se sami pred sabo pretvarjamo, da se naša idealna hiša iz kart ne bi sesula) – nas prej ali slej nekaj ustavi. Lahko je to bolezen, težave z otrokom, ki zrcalijo težave v družini, ali pa, kot pri vas, kriza v zakonu, ko je razpoka pregloboka, da bi se jo dalo zamazati in iti naprej.
»Nekako smo prebili ta leta, včasih bolje, včasih slabše. Vedno sva na koncu tudi po mesecih brez besed na koncu spet našla smisel skupnega življenja,« pravite. Vaše besede osvetljujejo, da ste imeli v teh letih že večkrat priložnost soočenja s tem, da v vajinem odnosu manjka neka raven funkcioniranja. Zdaj se je zgodilo samo nekaj povsem naravnega: ta raven se je razkrila. Ne mož ne vi nista zaradi tega slaba človeka. Vozila sta po najboljših močeh, se trudila za nekaj, kar je v vajinem vrednostnem sistemu dobro in pravilno. Da pa sta to sliko ohranjala, sta potrebovala vsak svoje pobege iz odnosa. Tu se boste morda začudili ali razjezili, češ, jaz nisem nikamor bežala, bila sem tu, ves čas. Da, na zunaj ste bili, vaše telo je bilo – vendar ste ga utišali z delom in spanjem ... sicer bi že prej spregovorilo, ker ne bi zdržalo vseh moževih nočnih odhodov ... Iz kakšne družine prihajate vi? Kje ste se naučili svojih vedenjskih vzorcev, tako koristnih kot tistih, ki vam zdaj ne koristijo več? Ko začnemo iskati odgovore na ta vprašanja, začnemo napredovati proti zavedanju. To pa je polovica opravljenega dela. Takrat lahko tudi najbolj boleče izkušnje integriramo v svoje življenje, dejansko vidimo, da so nas na določeni ravni obogatile, in gremo naprej.
Kako boste to storili? Na začetku seveda skoraj vsi želimo sami rešiti takšne probleme; iz strahu, sramu, upanja, da mogoče pa le ni tako hudo. To je tako, kot da bi si zlomili stegnenico, obvezali nogo in upali na najboljše. Popravite me, če se motim, ampak izkušnje kažejo, da z zlomljeno kostjo jadrno pohitimo na urgenco, kjer nas strokovno oskrbijo in preprečijo komplikacije. Čustveni zlomi zahtevajo malo drugačno celjenje. Iz vaše pripovedi razbiram, da ste za moža pravzaprav zelo pomembni – čeprav ne na način, kakršnega si želite vi. Na vašem mestu bi gradila na tem in ga povabila na terapijo. Dovolite si, da vsega bremena ne boste več nosili sami. Verjemite, laže bo.
Srečno vam želim na nadaljevanju poti,
Statistika: Objavljeno Napisal JanaLavtizar — 12 Jun 2018 07:41