Če bi obstajala tabletka, bi bila prodajna uspešnica. Ljudje namreč bežijo pred kakršnokoli bolečino. Zato goltajo Valium, Xanax ali pač tisto, kar dotični generaciji pride pod roko (alkohol že tisočletja).
A je hec, da je učitelj v življenju tudi bolečina sama. Dokler bomo neko stanje oz. Spremembo dojemali kot bolečino, toliko časa nam um sporoča, da stvari ne vidimo stvarno.
Zato ljudje iščejo bližnjice: otopiti čutila, da dobijo lažno utvaro lastne celosti. Vrednosti.
Bolečina tiste dneve je seveda tu, a je hkrati dokaz, da smo živi. Hkrati daje možnost novih spoznanj.
V strahu pred bolečino se lahko zapremo (zreduciramo človeške kontakte na minimum oz. Nasprotnemu spolu “nikoli več ne zaupamo” in podobne absolutistične neumnosti..) , jo otopimo (že omenjene substance ali workoholizem ipd.) ali pač sprejmemo in usmerimo pogled tja, od koder prihaja.
Bolečina prihaja od nas samih. V nas samih. V teb. V človeku. Tja se je potrebno tudi ozreti. Za dejanje drugih ne nosimo odgovornosti, imamo pa možnost uvideti vse naše početje v tem odnosu. Lahko ga izboljšamo in s tem sebe ter možnost najti boljše poti lastnega življenja.
Če boste šli po tej poti, boste čez leto ali več uvideli, da je to bil eden bolj prebujajočih trenutkov življenja. Bolečina ne bo več delovala strašno, niti se je ne boste dejansko bali. Boste pa vedeli, kdo ste vi, kaj si želite. Dejansko želite.
Partnerstvo, ki ste ga imeli, je več kot očitno bilo iluzija za oba. Kdo jo je prvi razbil je nepomembno.
Pomembno je, kaj naredimo potem, ko je iluzija razbita. Bomo prelagali bolečino in odgovornost (z novim ljubimcem je to že na auto-pilotu), igrali vlogo žrtve v večnost ali pač stopili na lastne noge, dvignili glavo in odprli pogled?
A je hec, da je učitelj v življenju tudi bolečina sama. Dokler bomo neko stanje oz. Spremembo dojemali kot bolečino, toliko časa nam um sporoča, da stvari ne vidimo stvarno.
Zato ljudje iščejo bližnjice: otopiti čutila, da dobijo lažno utvaro lastne celosti. Vrednosti.
Bolečina tiste dneve je seveda tu, a je hkrati dokaz, da smo živi. Hkrati daje možnost novih spoznanj.
V strahu pred bolečino se lahko zapremo (zreduciramo človeške kontakte na minimum oz. Nasprotnemu spolu “nikoli več ne zaupamo” in podobne absolutistične neumnosti..) , jo otopimo (že omenjene substance ali workoholizem ipd.) ali pač sprejmemo in usmerimo pogled tja, od koder prihaja.
Bolečina prihaja od nas samih. V nas samih. V teb. V človeku. Tja se je potrebno tudi ozreti. Za dejanje drugih ne nosimo odgovornosti, imamo pa možnost uvideti vse naše početje v tem odnosu. Lahko ga izboljšamo in s tem sebe ter možnost najti boljše poti lastnega življenja.
Če boste šli po tej poti, boste čez leto ali več uvideli, da je to bil eden bolj prebujajočih trenutkov življenja. Bolečina ne bo več delovala strašno, niti se je ne boste dejansko bali. Boste pa vedeli, kdo ste vi, kaj si želite. Dejansko želite.
Partnerstvo, ki ste ga imeli, je več kot očitno bilo iluzija za oba. Kdo jo je prvi razbil je nepomembno.
Pomembno je, kaj naredimo potem, ko je iluzija razbita. Bomo prelagali bolečino in odgovornost (z novim ljubimcem je to že na auto-pilotu), igrali vlogo žrtve v večnost ali pač stopili na lastne noge, dvignili glavo in odprli pogled?
Statistika: Objavljeno Napisal Stepni_Volk — 12 Avg 2018 11:18