Problem je trenutno predvsem praven in bi se bilo smiselno obrniti na odvetnika.. kjer pa svetujem previdnost: tisti, ki vam bo obljublja vse, kar si želite, ni pravi!kozmonavt je napisal/a: ↑Pred dobrim mesecem dni sem sprejel odločitev, da prekinem izvenzakonsko razmerje , ki je trajalo okoli 18 let in v katerem sva dobila dva otroka, ki sta zdaj že najstnika, eden je srednješolec, drugi pa na skorajšnjem pragu. Razmerje je bilo precej vihravo, vendar sva nekako uspevala premagovati vse težave in ovire, tudi s pomočjo partnerskega svetovanja. Zadnje pol leta pa je odnos s strani partnerke postal nevzdržen, iskanje dlake v jajcu, poniževanja, nespoštovanje, nesramnost, konstantno iskanje prepirov, akcije s katerimi me je skušala narediti ljubosumnega. Pravzaprav se je spreminjala v drugo osebo, ki je nisem več poznal. Počasi a vztrajno sem se ohlajal in na koncu sprejel odločitev. Konec je. Ob tem je bila zelo presnečena in začudena, klub temu, da sem jo ves čas opozarjal naj spremeni odnos. Ni želela, da greva narazen, vendar sem jaz bil neomajen. Kakšen teden zatem po čistem naključju odkrijem na računalniku starejšega otroka njegovo komunikacijo z moškim 40+, otrok pa je mladoleten. Sprva čisto nedolžna komunikacija, potem pa vedno bolj intenzivna. Moški mojega otroka pretirano hvali, mu govori kako je poseben, mu pošilja srčke, ga podkupuje z materialnimi dobrinami, ki mu jih pošilja preko njegove mame, dogovorjena sta tudi že za darilo večje vrednosti. Iz pogovorov je razvidno, da mu otrokova mati sporoča ogromno stvari o njem in družini, pošilja mu tudi njegove slike. Moški mu čestita za ocene in druge uspehe. Iz pogovorov je razvidno, da je moški z njim komuniciral kar nekaj mesecev. To vpletanje otroka matere v svoja "prijateljstva" se mi zdi grozljivo, zato sem hotel izvedeti skozi kakšne situacije je moral moj otrok. Najprej sem vprašal njega, kako je neka dobrina prišla v našo hišo, pa se mi je zlagal, da to prinese mati. Kasneje mi prizna, da mu je tako naročila prav ona. Iz tekstov dopisovanja in dogodkov, ki so se zgodili povežem točke in potem izvlečem iz nje, da je nek večer bila s tem moškim in mojim otrokom na pijači, ker pa sem tisti večer bil doma pred njo mi je bilo čudno kako je domov prišel otrok. Ker je bila stisnjena v kot mi je morala priznati, da sta skupaj s "prijateljem" pripeljala sina domov, potem pa sta šla v noč na še eno "pijačo". Ta prijatelj ima seveda zgledno družino. Ne morem si predstavljati kakšne travme prestaja moj otrok. Kasneje ugotovim, da je bil ta moški na medmrežni liniji tudi z mlajšim otrokom. Ženski se vse to zdi normalno, češ da ona lahko ima prijatelje in da jih ona pač ne skriva pred nikomer, skrit je bil baje samo pred mano. Te stvari je suvereno potrdila tudi pred strokovno delavko na CSD.
Postopek razdružitve teče, ženska pa se mu na vse pretege upira, spreminja odločitve in dogovore na dnevni bazi, tudi pri notarju. In tudi po podpisu pri notarju. Vmes so bila prisotna izsiljevanja po premoženju, ki ji ne pripada in potem podtikanja, da jaz njo izsiljujem. Dva dni po podpisu sporazuma pri notarju, kjer sva se dogovorila o skupnem skrbništvu otrok je privrela domov od "prijateljice" in na prvo rekla, da si pa zdaj želi ona skrbništva. Ko me ni zraven pa mlajšemu razlaga, da bo tako več denarja. Aja, pa še to, ko sva se dogovorila za dan ko bova obvestila otroka o najinem razhodu, ni mogla počakati da se vrnem iz službe in je to storila sama, potem pa je otroka, ki sta doživela šok odpeljala k starim staršem.
Zdaj imam občutek, da otroka uperja proti meni, sploh glede na to, da zopet solira v pogovorih z njima glede nadaljne ureditve življenja in skrbništva. Meni pa je zagrozila, da me bo tožila za skrbništvo, če ne bom spremenil odločitve glede skupnega skrbništva. Glede na to, da iz vsega pravzaprav ne vidim, da jo pretirano skrbi za najina otroka, saj ju je po besedah stokovnjaka z vzpostavljanjem stikov otrok s svojim "prijateljem" v času trajanja enovite družine čustveno zlorabljala, ne morem otroka prepustiti v samostojno skrb takšni osebi. Kadar ji klikne, da bi pred otrokoma razpravljala o najinem odnosu, jo lahko ustavim samo tako, da če še eno zine bo ta njen "prijatelj" zelo zaposlen z reševanjem svoje družine. Takrat pa jo bolj skrbi zakaj bi jaz to naredil, kot pa travmatiziranje najinih otrok.
Iskal sem že po spletu, kako naprej v takšnih primerih, pa žal kaj takega nisem našel. Ker je že več kot 10 let na antidepresivih, v zadnjem letu pa jih je zamenjala in takrat je odnos začel rapidno padati sem ji po nasvetu prijatelja predlagal, da skupaj obiščeva preizkušenega zdravnika. Dal mi je tudi povezave do stranskih učinkov teh zdravil in simptomov bipolarne motnje. Sam sem zaznal, da se v 90% pokrivajo z njenim vedenjem in tudi sama se je našla. Po srečanjih z nekaj "prijateljicami" pa je z njo vse v najlepšem redu, jaz pa sem nor. Zdi sem mi, da sem se po sadističnem filmu, znašel v špansko mehiški limonadi, zdaj pa sem v horror muviju.
Mi lahko kdo svetuje kako naprej? Želim si, da imata moja otroka mamo, obenem pa ji ne morem in ne želim zaupati samostojnega skrbništva.
Slovenska zakonodaja sicer omogoča skupno skrbništvo, vendar pod pogojem, da se oba s tem strinjata.
Problem je, da v primeru, ko se mati otrok ne strinja za skupno skrbništvo, ji v veliki večini praktično 90% pravna prakso to tudi dosodi. V času ločitve, čustvene prizadetosti in tudi želje po maščevanju ter včasih celo pod vplivom odvetnikovega podpihovanja, se matere potem ne strinjajo za sostarševstva.
Samo 20% ločitev vodi v Sloveniji v deljeno starševstvo. Preostlih 80% se nato odvija preko sodišč, kjer skoraj večinsko v 90% primerih starševsto prejmejo matere.
Paradoks je, da mora moški dokazati, da ženska ni primerna za mati, če želi on prevzeti skrbništvo.
Obratno ženski ni potrebno dokazovati ničesar, dovolj je, da se ne strinja s sostarševstvom.. pravna praksa pa večinsko določi skrtništvo materi.
Stereotipno velja, da so matere boljši “starš”.. dejansko so do določene starosti otrok bolj primerne, ne pa v celotnem obdobju otroškega odraščanja, kjer je najboljši način vzgoje oba principa: materin in očetov.
Vloge so pač različne, četudi nista starša značilna predstavnika svojega spola.
Germanska zakonodaja je usmerjena obratno v to, da starši nadaljujejo s so-starševanjem tudi po ločitvi. Starševsto ne pripada avtomatično enemu spolu, temveč se oba spodbuje k temu, da nadaljujeta z začetim.
Posledično je tudi procent sostarševsta še enkrat večji: 40%.
Statistika: Objavljeno Napisal Stepni_Volk — 12 Avg 2018 11:48