Ne bom obsojala..niti nisem bila na tvojem mestu..načeloma raje rešujem situacijo in jo rešim, preden se še bolj zakomplicira..Klara42 je napisal/a: ↑Že takoj na začetku prosim brez obsojanja. Vprašanje je za tiste, ki ste oz.ste bile ljubice. Kako ste prekinile? Kako ste zmogle iti stran? Nama se je zalomilo, iz začetnega heca se je zgodilo, da sva se navezala en na druzga, da sva se zacela imeti rada in da nikakor ne zmoreva koncat tega razmerja. Nikoli ni obljubljal, da bi se ločil, nikoli se nisva pogovarjala o skupnem življenju, enostavno naju je samo nosilo čedalje dlje. Jaz sem samska, brez otrok, niti si jih ne želim, on poročen in 2 otroka. Zaboli me vsakic, ko se vraca k ženi. Ja vem, sama sem šla v to, sama sem si kriva. Zdaj samo iščem spodbudo tistih, ki ste šle čez to... traja že skoraj 3 leta, vsa dopovedovanja o nesmiselnosti tega razmerja v glavi izginejo, ko sva skupaj...
A v tvoji zgodbi je nekaj diskrepanc..
Praviš da si samska in brez otrok, niti si jih ne želiš imet.
Torej ti tvoj status ustreza, hkrati ti pa ne ustreza, ker bi rada bila v partnerski zvezi..??
A hkrati si si izbrala odnos, ki te “varno” drži na distanci (on vezan, z otroci).
Skratka, bi pa ne bi, pa spet neki bi pa ne bi.
Če bi bilo to res, da si želiš bit samska in brez otrok, bi bila popolnoma zadovoljna v situaciji v kateri si.
Občasno bi se z njim videvala, se imela fajn in to je to.
Če bi bilo res, da si želiš partnerske veze, torej odnos z nekom v kompletu, bi si izbrala partnerja, ki bi ti to lahko nudil, torej bi bil enako kot ti, samski.
Torej?
Vprašanje zate je, kdo sploh si, in kaj bi sploh rada od sebe in od drugih..
Statistika: Objavljeno Napisal Lea39 — 19 Avg 2018 16:13