Najprej lep pozdrav vsem skupaj.
Sama moram dati repliko na zgornje komentarje. Ne morem … da ne bi.
Sem ravno tako samska mamica. Otrok je pri meni ves čas.
Če imam čas spoznavati … nimam. Pri službi, družini in drugih obveznostih, zelo težko. Poleg tega, se mi ne zdi primerno, da je otrok cel popoldan sam, ker sem v službi in da bi bil sam še zvečer, ker mami "dejta". To ne gre. Ravno tako, se mi ne zdi primerno, da bi vsake tri mesece spoznaval drugega partnerja. To ni vzgojno. Da pa bi se nekaj razvilo, se je pa treba spoznati. Drugače ne gre. Ne želim biti z nekom, samo zato, da ne bi bila sama. Želim kemijo, nekaj me mora vleči k osebi, ne da so mi zmenki še dodatno breme. Želim čustva, iskrena čustva, ne samo preživljanje prostega časa. To bi meni polepšalo dneve. Z nekom hodit naokoli, samo zato da ne bi bila doma sama, se mi zdi izguba časa.
In tukaj bom dodala prvo repliko... zakaj mislite, da mame samohranilke potrebujemo sponzorja? Sama imam službo - svoj dohodek, lastno streho nad glavo, avto, … finančno ne živim kaj dosti drugače, kot pred ločitvijo.
Res pa je, da osebno poznam mamice, ki so bile na minimalcu, pustile službo, živijo od socialne, v občinskih stanovanjih... Vsak, ki ga bo srečala, bo najverjetneje sponzor, ker drugače ne bo šlo. Res pa je, da ga bo srečala veliko hitreje kot jaz, saj ni obremenjena in utrujena kot jaz. Ter ima čas za to. Vsak izbere svojo pot.
Druga replika je namenjena stavku... da smo vse samske mamice z razlogom bivše... Hja... boleča tema... vsaj zame. Sama sem bila prevarana na najbolj možen ogaben način, kar jih sploh obstaja. Ni zapustil samo mene, temveč tudi otroka... Po enem letu, je "baje" spoznal, kaj je izgubil. Naj povem še to, da v bistvu ni zapustil... saj je imel še vse stvari doma... on je samo izginil za nekaj mesecev, dokler ga ni CSD dobesedno postavil pred dejstvo, naj se izseli. Težko rečem, da se je odločil za drugo, ker je v bistvu imel plan sedeti na dveh stolih. In ko je bil dejansko primoran oditi z drugo... je postal resnično nesramen, ter je nagajal kjer koli je le lahko. V vseh teh letih veze, ni nikoli dal nobene pripombe, nakazal, da mu kaj ni všeč, še celo v družbi je izjavil, da če bi se še enkrat odločil, bi se ponovno odločil zame... Mene to ne zanima več. Sama sem se težko pobrala, istočasno pa sem pobirala tudi otroka, ki je trpel - ne toliko zaradi odhoda samega, temveč zaradi načina, katerega je bivši partner izbral.
In kako vem, da z mano ni nič narobe... zato, ker je bivši partner sedaj pri svoji ljubici... in meni pošilja, kako pogreša, kaj je izgubil in bla, bla, bla... Tak človek ima težavo sam s sabo. Žalostno pa je, da je v vsej tej svoji zmešnjavi v glavi... pozabil, da je najbolj prizadel svojega otroka, katerega bi moral kot oče zaščititi, mu nuditi varnost, če že očetovske ljubezni ne, ne pa da ga je za nekaj mesecev zablokiral na telefonu. In ker sedaj najstniški otrok ne želi stikov, sem ponovno kriva jaz.
Kljub vsemu, jaz VEM, da niso vsi moški isti. VEM da so kljub mojim, zelo slabim izkušnjam nekateri zelo dobri očetje in tudi dobre osebe. Isto velja za ženske. Ne rabimo vse ženske sponzorjev in nismo vse samske ženske z razlogom samske.
Sama sem bila 100%, da meni se pa kaj takega ne more zgoditi. Oooo, pa se je. In če pred tem, samskih mamam in očetom nisem namenjala kaj dosti pozornosti, jih danes iskreno (in to niso samo besede) spoštujem, saj vem koliko odpovedovanja in truda je potrebno, da stvari funkcionirajo tako, kot da bi bila prisotna oba starša. Kapo dol!
Sama moram dati repliko na zgornje komentarje. Ne morem … da ne bi.
Sem ravno tako samska mamica. Otrok je pri meni ves čas.
Če imam čas spoznavati … nimam. Pri službi, družini in drugih obveznostih, zelo težko. Poleg tega, se mi ne zdi primerno, da je otrok cel popoldan sam, ker sem v službi in da bi bil sam še zvečer, ker mami "dejta". To ne gre. Ravno tako, se mi ne zdi primerno, da bi vsake tri mesece spoznaval drugega partnerja. To ni vzgojno. Da pa bi se nekaj razvilo, se je pa treba spoznati. Drugače ne gre. Ne želim biti z nekom, samo zato, da ne bi bila sama. Želim kemijo, nekaj me mora vleči k osebi, ne da so mi zmenki še dodatno breme. Želim čustva, iskrena čustva, ne samo preživljanje prostega časa. To bi meni polepšalo dneve. Z nekom hodit naokoli, samo zato da ne bi bila doma sama, se mi zdi izguba časa.
In tukaj bom dodala prvo repliko... zakaj mislite, da mame samohranilke potrebujemo sponzorja? Sama imam službo - svoj dohodek, lastno streho nad glavo, avto, … finančno ne živim kaj dosti drugače, kot pred ločitvijo.
Res pa je, da osebno poznam mamice, ki so bile na minimalcu, pustile službo, živijo od socialne, v občinskih stanovanjih... Vsak, ki ga bo srečala, bo najverjetneje sponzor, ker drugače ne bo šlo. Res pa je, da ga bo srečala veliko hitreje kot jaz, saj ni obremenjena in utrujena kot jaz. Ter ima čas za to. Vsak izbere svojo pot.
Druga replika je namenjena stavku... da smo vse samske mamice z razlogom bivše... Hja... boleča tema... vsaj zame. Sama sem bila prevarana na najbolj možen ogaben način, kar jih sploh obstaja. Ni zapustil samo mene, temveč tudi otroka... Po enem letu, je "baje" spoznal, kaj je izgubil. Naj povem še to, da v bistvu ni zapustil... saj je imel še vse stvari doma... on je samo izginil za nekaj mesecev, dokler ga ni CSD dobesedno postavil pred dejstvo, naj se izseli. Težko rečem, da se je odločil za drugo, ker je v bistvu imel plan sedeti na dveh stolih. In ko je bil dejansko primoran oditi z drugo... je postal resnično nesramen, ter je nagajal kjer koli je le lahko. V vseh teh letih veze, ni nikoli dal nobene pripombe, nakazal, da mu kaj ni všeč, še celo v družbi je izjavil, da če bi se še enkrat odločil, bi se ponovno odločil zame... Mene to ne zanima več. Sama sem se težko pobrala, istočasno pa sem pobirala tudi otroka, ki je trpel - ne toliko zaradi odhoda samega, temveč zaradi načina, katerega je bivši partner izbral.
In kako vem, da z mano ni nič narobe... zato, ker je bivši partner sedaj pri svoji ljubici... in meni pošilja, kako pogreša, kaj je izgubil in bla, bla, bla... Tak človek ima težavo sam s sabo. Žalostno pa je, da je v vsej tej svoji zmešnjavi v glavi... pozabil, da je najbolj prizadel svojega otroka, katerega bi moral kot oče zaščititi, mu nuditi varnost, če že očetovske ljubezni ne, ne pa da ga je za nekaj mesecev zablokiral na telefonu. In ker sedaj najstniški otrok ne želi stikov, sem ponovno kriva jaz.
Kljub vsemu, jaz VEM, da niso vsi moški isti. VEM da so kljub mojim, zelo slabim izkušnjam nekateri zelo dobri očetje in tudi dobre osebe. Isto velja za ženske. Ne rabimo vse ženske sponzorjev in nismo vse samske ženske z razlogom samske.
Sama sem bila 100%, da meni se pa kaj takega ne more zgoditi. Oooo, pa se je. In če pred tem, samskih mamam in očetom nisem namenjala kaj dosti pozornosti, jih danes iskreno (in to niso samo besede) spoštujem, saj vem koliko odpovedovanja in truda je potrebno, da stvari funkcionirajo tako, kot da bi bila prisotna oba starša. Kapo dol!
Statistika: Objavljeno Napisal MoopieMush — 19 Okt 2018 14:36