Pa naj predstavim še svojo zgodbo. Zanimajo me vaši komentarji, mogoče kakšen nasvet kako iz situacije. S sedanjo ženo sva se poročila pred 20 leti. Na začetku je zakon štimal. Po prvem otroku pa se je žena začela posvečati samo otroku. Ni bilo časa za kino, sex, ...
Pri otroku sem ji skušal čimveč pomagati, bolniške sva delila približno pol pol, na sprehode z otrokom sem hodil večinoma jaz sam. Kasneje sva se odločila še za enega otroka. Tam sem skušal prevzeti večji del obveznosti. To vključuje vožnjo v vrtec, kasneje šolo in dejavnosti, rihtanje zjutraj in zvečer ... bilo je naporno a tudi lepo. Ampak bolj kot sem se ukvarjal z otrokoma, manj je imela žena posluha zame. Na koncu sva nekaj let spala ločeno, o sexu seveda ne duha ne sluha, pa saj mi tudi ni bilo do njega, saj so bili z ženo stalni prepiri in očitki. In če je vsake kvatre sex že bil na sporedu, je bilo potem naslednji dan cel kup očitkov, prepirov za razne neumne malenkosti. Tako da me je na koncu čisto minilo in sexa ni bilo že kar nekaj let. Tudi na dopust smo hodili ločeno.
Seveda tega nisem zdržal, začel sem se zapirati vase. Eni se najdejo v alkoholu, jaz sem se v športu. Tako so moji dnevi izgledali takole, zjutraj sem odpravil otroke v šolo, potem služba, popoldan iskat otroke (sem samostojni podjetnik tako da imam prilagodljiv urnik, žena pa ima precej bolj zahtevno službo), potem kolo, zvečer večerja za otroke, pravljica, spanje. Ko sta otroka zaspala sem še kaj postoril za svojo firmo, potem pa spat in dan je bil naokoli. Začel sem živeti za firmo, kolo in otroke. Žena pa si je našla svoje hobije in živela za njih.
Z ženo sva se popolnoma odtujila. Če sva se kaj pogovarjala so bili to samo prepiri in očitki in na koncu se tudi pogovarjati nisem hotel več ker so bili takoj na sporedu očitki, pa stalno jamranje da je neznansko utrujena, pa da z mano nič ni. Najbolj me je motil njen stalni negativizem. V vsaki stvari je videla slabo.
Večkrat mi je predlagala naj se odselim, parkrat me je skoraj dobesedno vrgla iz hiše. Potem sem lepega dne poiskal stanovanje in šel. In takrat je prišla za menoj, da sama ne zmore, pa da otroci rabijo očeta. In sem se vrnil.
Kakšne 14 dni je bilo res bolje potem pa spet vse po starem. Tukaj so bile še finance, čeprav nisem tak tip da bi gledal na vsak dinar niti mi denar ne pomeni veliko saj mi firma dobro laufa. Ampak ko je bilo treba vzeti kredit za njen avto sem ga vzel jaz. Ko je bilo treba opraviti kakšen večji nakup, sem plačal jaz. To mi ni predstavljalo problema, me je pa bolelo da se žena o teh nakupih nikoli ni prej pogovorila z mano. Da bi se vsedla in rekla letos bomo tole pa tole. Ona je prišla domov in je rekla jutri bomo kupili tole, daj denar. Ali pa zmanjkalo mi je denarja, nakaži mi jurja. Če sem vprašal za kaj rabi denar je bil pa takoj vik in krik če ji bom zdaj pod prste gledal. Saj rečem, ni problem, če sta dva skupaj si delita, ampak bolelo me je da ni bilo pogovora o tem.
V vsem tem času niti pogledal nisem nobene druge. Čeprav me je stalno obtoževala da imam gotovo drugo, pa preverjala kje se vozim s kolesom, pa pregledovala telefon.
Nato mi je nekega dne v prepiru spet rekla da naj se ločiva. Da naj izginem iz njene hiše (hiša ni moja, čeprav sem vlagal vanjo). Otroka sta zdaj toliko velika, da sama hodita v šolo in rekla je, da je sedaj čas da grem. Da se zanimam samo za svojo firmo in hobije in nič zanjo.
Bil sem v težki dilemi kaj storiti. Pustiti vse za sabo in začeti znova ali spet poskusiti če bo kaj drugače. Čeprav sam pri sebi vem da ne bo. Da bo čez nekaj časa spet isto.
In potem se je zgodilo. Spoznal sem neko žensko, začela sva se pogovarjati, nekajkrat sva šla na kavico in nenadoma sem se zavedel da sem se čustveno zapletel z njo. Tudi ona mi je pokazala svoja čustva. Predlagal sem ji, da se ločim in da zaživiva skupaj. Pravi da po eni strani bi šla z mano takoj na konec sveta po drugi strani pa se ne more odločit ali bi bila z menoj. Da mi ne more dati nobenega zagotovila. Naj pa povem da kakšnega sexa med nama ni bilo. Zaenkrat samo poljubi in objemi. Kar se mene tiče (in nje tudi) ga dokler bom poročen tudi ne bo. Pa tudi sicer se mi je sex kar malo zameril in niti ne vem koliko časa bom rabil da se bom sploh lahko odprl. Se pa veliko pogovarjava. Res veliko. Tudi o sexu, mojih strahovih v zvezi s tem in seveda še marsikaj drugega.
Ženi sem praktično takoj povedal da bi se rad ločil in da sem spoznal drugo žensko. Seveda je bil takoj vik in krik, vpitje, grožnje (tudi s samomorom) na koncu pa prošnje in jok. Zdaj pravi da se bo spremenila. Da brez mene ne bo zmogla. Finančno, čustveno ... Da bom prizadel otroka. Sexala bi zdaj vsak dan (ampak zdaj pa sem jaz proti). Da ne bo mogla živeti brez mene. Seveda je imela tudi veliko za povedat o moji novi prijateljici, čeprav je ne pozna osebno. Ampak v redu, to razumem, čeprav mi ni vseeno.
Jaz sem rekel da ji pustim hišo (ki je sicer pisana nanjo) oziroma svoja vlaganja v hišo. Da si zamenjava avta (moj je boljši kot njen) in da sem ji pripravljen še kaj plačati samo da me pusti da se mirno razideva. Ker mi je v enem prepiru rekla naj če hočem oditi najprej rešim finančno situacijo (šele sedaj mi je povedala da ima tudi neke finančne probleme). Glede otrok si želim da se razideva mirno da bodo čimmanj trpeli. Tudi ne mislim grdo govoriti o njej. Čeprav mi je že zagrozila da sporazumno ne bo šlo, da bom že videl na sodišču in da mi bo omejevala stike z otroki.
Pravzaprav sem spet na začetku, iščem si stanovanje, razen oblek, nekaj osebnih predmetov, kolesa in majhnega avta (če bo do zamenjave prišlo) nimam praktično ničesar. Tudi moja prijateljica (ne morem ravno reči da je ljubica) mi ni dala trdnih zagotovil da bova zagotovo skupaj. Imam pa firmo in znam delati in si mislim da bom že preživel. Si pa želim oditi iz tega razmerja.
Sicer se bo name verjetno vsul cel plaz kritik češ da sem ženo prevaral, kar je sicer res, čeprav zame to ni ravno klasično varanje. Me pa zanima kaj bi vi storili v moji situaciji. Živeti z ženo ne zmorem več, saj ji ne verjamem da se bo spremenila. Tudi sex z njo se mi upira. Zaradi tega kar se je dogajalo do sedaj, ne zaradi sexa samega. Ne bi se rad leta in leta prepiral po sodiščih. Želim si živeti z novo prijateljico, imeti otroke z njo (tudi ona si nekoč želi imeti otroke). Vem pa da mi prijateljica dokler sem še poročen ne more dati nekih trdnih zagotovil da bo z mano.
Ne želim se prepirati glede premoženja zato sem ženi tudi pripravljen vse prepustiti. Zaradi mene če na koncu vzame še kolo, bom pa še to požrl. Težko pa prenašam njeno čustveno izsiljevanje, prošnje, jok, grožnje vseh vrst, tudi s samomorom.
Vem da pravno gledano lahko kadarkoli preprosto odkorakam iz tega razmerja, ampak čustveno gledano me pa ta odhod ubija. Pomislil sem že tudi na kakšno nesrečo, s kolesom pred tovornjak, pa bo konec težav. Ampak po naravi sem bolj borec, ne vem če sem sposoben iti v tako skrajnost.
S opravičujem za zmedeno pisanje ampak trenutno sem v takem stanju da težko trezno razmišljam. Verjetno marsičesa tudi nisem napisal, pa kar vprašajte, se bom potrudil odgovoriti po najboljših močeh.
Pri otroku sem ji skušal čimveč pomagati, bolniške sva delila približno pol pol, na sprehode z otrokom sem hodil večinoma jaz sam. Kasneje sva se odločila še za enega otroka. Tam sem skušal prevzeti večji del obveznosti. To vključuje vožnjo v vrtec, kasneje šolo in dejavnosti, rihtanje zjutraj in zvečer ... bilo je naporno a tudi lepo. Ampak bolj kot sem se ukvarjal z otrokoma, manj je imela žena posluha zame. Na koncu sva nekaj let spala ločeno, o sexu seveda ne duha ne sluha, pa saj mi tudi ni bilo do njega, saj so bili z ženo stalni prepiri in očitki. In če je vsake kvatre sex že bil na sporedu, je bilo potem naslednji dan cel kup očitkov, prepirov za razne neumne malenkosti. Tako da me je na koncu čisto minilo in sexa ni bilo že kar nekaj let. Tudi na dopust smo hodili ločeno.
Seveda tega nisem zdržal, začel sem se zapirati vase. Eni se najdejo v alkoholu, jaz sem se v športu. Tako so moji dnevi izgledali takole, zjutraj sem odpravil otroke v šolo, potem služba, popoldan iskat otroke (sem samostojni podjetnik tako da imam prilagodljiv urnik, žena pa ima precej bolj zahtevno službo), potem kolo, zvečer večerja za otroke, pravljica, spanje. Ko sta otroka zaspala sem še kaj postoril za svojo firmo, potem pa spat in dan je bil naokoli. Začel sem živeti za firmo, kolo in otroke. Žena pa si je našla svoje hobije in živela za njih.
Z ženo sva se popolnoma odtujila. Če sva se kaj pogovarjala so bili to samo prepiri in očitki in na koncu se tudi pogovarjati nisem hotel več ker so bili takoj na sporedu očitki, pa stalno jamranje da je neznansko utrujena, pa da z mano nič ni. Najbolj me je motil njen stalni negativizem. V vsaki stvari je videla slabo.
Večkrat mi je predlagala naj se odselim, parkrat me je skoraj dobesedno vrgla iz hiše. Potem sem lepega dne poiskal stanovanje in šel. In takrat je prišla za menoj, da sama ne zmore, pa da otroci rabijo očeta. In sem se vrnil.
Kakšne 14 dni je bilo res bolje potem pa spet vse po starem. Tukaj so bile še finance, čeprav nisem tak tip da bi gledal na vsak dinar niti mi denar ne pomeni veliko saj mi firma dobro laufa. Ampak ko je bilo treba vzeti kredit za njen avto sem ga vzel jaz. Ko je bilo treba opraviti kakšen večji nakup, sem plačal jaz. To mi ni predstavljalo problema, me je pa bolelo da se žena o teh nakupih nikoli ni prej pogovorila z mano. Da bi se vsedla in rekla letos bomo tole pa tole. Ona je prišla domov in je rekla jutri bomo kupili tole, daj denar. Ali pa zmanjkalo mi je denarja, nakaži mi jurja. Če sem vprašal za kaj rabi denar je bil pa takoj vik in krik če ji bom zdaj pod prste gledal. Saj rečem, ni problem, če sta dva skupaj si delita, ampak bolelo me je da ni bilo pogovora o tem.
V vsem tem času niti pogledal nisem nobene druge. Čeprav me je stalno obtoževala da imam gotovo drugo, pa preverjala kje se vozim s kolesom, pa pregledovala telefon.
Nato mi je nekega dne v prepiru spet rekla da naj se ločiva. Da naj izginem iz njene hiše (hiša ni moja, čeprav sem vlagal vanjo). Otroka sta zdaj toliko velika, da sama hodita v šolo in rekla je, da je sedaj čas da grem. Da se zanimam samo za svojo firmo in hobije in nič zanjo.
Bil sem v težki dilemi kaj storiti. Pustiti vse za sabo in začeti znova ali spet poskusiti če bo kaj drugače. Čeprav sam pri sebi vem da ne bo. Da bo čez nekaj časa spet isto.
In potem se je zgodilo. Spoznal sem neko žensko, začela sva se pogovarjati, nekajkrat sva šla na kavico in nenadoma sem se zavedel da sem se čustveno zapletel z njo. Tudi ona mi je pokazala svoja čustva. Predlagal sem ji, da se ločim in da zaživiva skupaj. Pravi da po eni strani bi šla z mano takoj na konec sveta po drugi strani pa se ne more odločit ali bi bila z menoj. Da mi ne more dati nobenega zagotovila. Naj pa povem da kakšnega sexa med nama ni bilo. Zaenkrat samo poljubi in objemi. Kar se mene tiče (in nje tudi) ga dokler bom poročen tudi ne bo. Pa tudi sicer se mi je sex kar malo zameril in niti ne vem koliko časa bom rabil da se bom sploh lahko odprl. Se pa veliko pogovarjava. Res veliko. Tudi o sexu, mojih strahovih v zvezi s tem in seveda še marsikaj drugega.
Ženi sem praktično takoj povedal da bi se rad ločil in da sem spoznal drugo žensko. Seveda je bil takoj vik in krik, vpitje, grožnje (tudi s samomorom) na koncu pa prošnje in jok. Zdaj pravi da se bo spremenila. Da brez mene ne bo zmogla. Finančno, čustveno ... Da bom prizadel otroka. Sexala bi zdaj vsak dan (ampak zdaj pa sem jaz proti). Da ne bo mogla živeti brez mene. Seveda je imela tudi veliko za povedat o moji novi prijateljici, čeprav je ne pozna osebno. Ampak v redu, to razumem, čeprav mi ni vseeno.
Jaz sem rekel da ji pustim hišo (ki je sicer pisana nanjo) oziroma svoja vlaganja v hišo. Da si zamenjava avta (moj je boljši kot njen) in da sem ji pripravljen še kaj plačati samo da me pusti da se mirno razideva. Ker mi je v enem prepiru rekla naj če hočem oditi najprej rešim finančno situacijo (šele sedaj mi je povedala da ima tudi neke finančne probleme). Glede otrok si želim da se razideva mirno da bodo čimmanj trpeli. Tudi ne mislim grdo govoriti o njej. Čeprav mi je že zagrozila da sporazumno ne bo šlo, da bom že videl na sodišču in da mi bo omejevala stike z otroki.
Pravzaprav sem spet na začetku, iščem si stanovanje, razen oblek, nekaj osebnih predmetov, kolesa in majhnega avta (če bo do zamenjave prišlo) nimam praktično ničesar. Tudi moja prijateljica (ne morem ravno reči da je ljubica) mi ni dala trdnih zagotovil da bova zagotovo skupaj. Imam pa firmo in znam delati in si mislim da bom že preživel. Si pa želim oditi iz tega razmerja.
Sicer se bo name verjetno vsul cel plaz kritik češ da sem ženo prevaral, kar je sicer res, čeprav zame to ni ravno klasično varanje. Me pa zanima kaj bi vi storili v moji situaciji. Živeti z ženo ne zmorem več, saj ji ne verjamem da se bo spremenila. Tudi sex z njo se mi upira. Zaradi tega kar se je dogajalo do sedaj, ne zaradi sexa samega. Ne bi se rad leta in leta prepiral po sodiščih. Želim si živeti z novo prijateljico, imeti otroke z njo (tudi ona si nekoč želi imeti otroke). Vem pa da mi prijateljica dokler sem še poročen ne more dati nekih trdnih zagotovil da bo z mano.
Ne želim se prepirati glede premoženja zato sem ženi tudi pripravljen vse prepustiti. Zaradi mene če na koncu vzame še kolo, bom pa še to požrl. Težko pa prenašam njeno čustveno izsiljevanje, prošnje, jok, grožnje vseh vrst, tudi s samomorom.
Vem da pravno gledano lahko kadarkoli preprosto odkorakam iz tega razmerja, ampak čustveno gledano me pa ta odhod ubija. Pomislil sem že tudi na kakšno nesrečo, s kolesom pred tovornjak, pa bo konec težav. Ampak po naravi sem bolj borec, ne vem če sem sposoben iti v tako skrajnost.
S opravičujem za zmedeno pisanje ampak trenutno sem v takem stanju da težko trezno razmišljam. Verjetno marsičesa tudi nisem napisal, pa kar vprašajte, se bom potrudil odgovoriti po najboljših močeh.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 28 Dec 2018 18:34