Pozdravljeni, potrebujem dodatno mnenje, razsvetlitev, ker dejansko bolj kot razmišljam, slabše mi je in manj objektivnega videnja imam.
Bila sva prijatelja, jst v vezi, on pa tudi z družino. Čisto platonski odnos, čeprav simpatija je obstajala, ker je meni predstavljal moškega z velikim M, že kot prijateljje bil fantastičen. Jst končala zvezo in on tudi (ne zaradi svoje želje). NJegov šok je bil sicer velik, vendar je priznal, da zveza že dalj časa ni funkcionirala in je čutil olajšanje. Spentljala sva se popolnoma nenačrtno, kot bi to viselo ves čas v zraku nad nama in stvari so se začele odvijati zelo hitro, občutki intenzivni, čustva zelo globoka, načrtovanje skupne bližnje in bolj oddaljene prihodnosti. Skratka, ni da ni. Vse je funkcioniralo. V času praznikov pa šok - vedno manj oglašanja z njegove strani, vse dokler ni popolnoma poniknil. SIcer v zelo redkih telefonskih pogovorih je priznal, da doživlja nekakšno postpartnersko krizo, je stalno utrujen, životari iz dneva v dan. Pustila sem ga pri miru, da pride k sebi, se spravi v red. Ampak kontakta še kar ni in ni. Izogiba se vsakršnemu stiku, prelaga srečanje za končen pogovor, mene pa ta neurejenost (čeprav za konec) te zveze ubija, psihira, mori iz dneva dan. Nikakor ne morem vreči čez ramo, dokler je stvar tko nedorečena, ne morem začeti živeti svojega življenja kot samska, ker do konca sploh v bistvu ni prišlo. 2% upanja še imam, da gre res za krizo, v ostalih pa razmišljam o novi simpatiji, pobotanju z bivšo, obžalovanju najinih začetkov, ujetosti itn. Naj omenim, da so bili najini pogovori vedno zelo iskreni in globoki, on je na splošno zelo načelen in ga še vedno dojemam kot dobro in močno osebo.
Popolnoma sem razdvojena in nesigurna vase, v svoje filinge, en dan dvomim v vse, drugi dan v nič. Nikakor mi ni jasno zakaj z njegove strani izogibanje, zakaj prelagati konec, zaključek.
Kakšno je vaše mnenje o tem?
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.
Bila sva prijatelja, jst v vezi, on pa tudi z družino. Čisto platonski odnos, čeprav simpatija je obstajala, ker je meni predstavljal moškega z velikim M, že kot prijateljje bil fantastičen. Jst končala zvezo in on tudi (ne zaradi svoje želje). NJegov šok je bil sicer velik, vendar je priznal, da zveza že dalj časa ni funkcionirala in je čutil olajšanje. Spentljala sva se popolnoma nenačrtno, kot bi to viselo ves čas v zraku nad nama in stvari so se začele odvijati zelo hitro, občutki intenzivni, čustva zelo globoka, načrtovanje skupne bližnje in bolj oddaljene prihodnosti. Skratka, ni da ni. Vse je funkcioniralo. V času praznikov pa šok - vedno manj oglašanja z njegove strani, vse dokler ni popolnoma poniknil. SIcer v zelo redkih telefonskih pogovorih je priznal, da doživlja nekakšno postpartnersko krizo, je stalno utrujen, životari iz dneva v dan. Pustila sem ga pri miru, da pride k sebi, se spravi v red. Ampak kontakta še kar ni in ni. Izogiba se vsakršnemu stiku, prelaga srečanje za končen pogovor, mene pa ta neurejenost (čeprav za konec) te zveze ubija, psihira, mori iz dneva dan. Nikakor ne morem vreči čez ramo, dokler je stvar tko nedorečena, ne morem začeti živeti svojega življenja kot samska, ker do konca sploh v bistvu ni prišlo. 2% upanja še imam, da gre res za krizo, v ostalih pa razmišljam o novi simpatiji, pobotanju z bivšo, obžalovanju najinih začetkov, ujetosti itn. Naj omenim, da so bili najini pogovori vedno zelo iskreni in globoki, on je na splošno zelo načelen in ga še vedno dojemam kot dobro in močno osebo.
Popolnoma sem razdvojena in nesigurna vase, v svoje filinge, en dan dvomim v vse, drugi dan v nič. Nikakor mi ni jasno zakaj z njegove strani izogibanje, zakaj prelagati konec, zaključek.
Kakšno je vaše mnenje o tem?
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.
Statistika: Objavljeno Napisal Animax — 10 Jan 2019 15:00
