Ne govorim direktno iz svojih izkušenj, bom pa povedal za svojo mamo, ki je skrbela za zelo bolno babico 2 leti nazaj. Ker je bila zadnje leto babica nepokretna in tudi precej težavna, živela pa je sama v hiši ki je blizu naše, je večino skrbi (od umivanja, kuhe, hranjenja, dajanja zdravil, kurjenja peči) padlo na njo. Res je da smo na pomoč priskočili tudi ostali (očetova sestra, jaz, moja sestra), vendar je eno si vzeti uro časa na dan in se pogovoriti ali kaj manjšega postoriti, nekaj popolnoma drugega pa skrbeti za najtežje stvari in imeti človeka preko vsak dan, vse dni v tednu, velikokrat tudi v nočnih urah.
Žal moja mama ni imela dovolj rada samo sebe čeprav je vedela da ne zmore več, da bi takrat vztrajala pri domu ali negovalki, kljub temu da se oče in babica nista strinjala (tudi zaradi finančnih težav), tako da se je fizično in predvsem psihično uničila, hudo zbolela (metastazni rak prsi) in se sedaj že več kot leto dni bori za svoje življenje.
Tako da avtorici te teme in vsem ostalim iskreno polagam na srce - IMEJTE SE RADI, spoznajte kje so vaše meje in kaj so vaše dolžnosti in kje se končajo. Verjamite da to, da nekoga boli srce ko da resno bolane oz. onemogle starše v strokovno oskrbo, ni nič v primerjavi s tem kako resno lahko človek zboli in kakšne posledice to prinese. A da tako mlada otroka ostaneta brez svoje mame, ki se je zaradi občutka krivde uničila v skrbi za svoja trmasta starša, je pa ok? Verjamite da ni. Najprej svoje zdravje in prihodnost otrok, nato pa skrb za starše.
Pozivam vse, da avtorici skrajno resno priskočimo na pomoč brez obtoževanja, ker je že tako ali tako v hudi stiski in se verjetno ne more obrnit na nikogar drugega. Jaz sicer nimam izkušenj s tem, vendar bi na tem mestu naredil tako kot je nekdo zgoraj predlagal - psihiater => osebni zdravnik staršev => CSD, potem pa dalje. In verjetno bi bila domača oskrba, sploh če bi se po kakšnem čudežu našla gospa srednjih let, ki ji je to delo v veselje, daleč najboljša rešitev za vse. Starša pa je treba nujno postavit pred dejstvo (dom ali negovalka na domu), ker imam občutek da se jima niti ne sanja v kaki situaciji je njihova hčerka.
Žal moja mama ni imela dovolj rada samo sebe čeprav je vedela da ne zmore več, da bi takrat vztrajala pri domu ali negovalki, kljub temu da se oče in babica nista strinjala (tudi zaradi finančnih težav), tako da se je fizično in predvsem psihično uničila, hudo zbolela (metastazni rak prsi) in se sedaj že več kot leto dni bori za svoje življenje.
Tako da avtorici te teme in vsem ostalim iskreno polagam na srce - IMEJTE SE RADI, spoznajte kje so vaše meje in kaj so vaše dolžnosti in kje se končajo. Verjamite da to, da nekoga boli srce ko da resno bolane oz. onemogle starše v strokovno oskrbo, ni nič v primerjavi s tem kako resno lahko človek zboli in kakšne posledice to prinese. A da tako mlada otroka ostaneta brez svoje mame, ki se je zaradi občutka krivde uničila v skrbi za svoja trmasta starša, je pa ok? Verjamite da ni. Najprej svoje zdravje in prihodnost otrok, nato pa skrb za starše.
Pozivam vse, da avtorici skrajno resno priskočimo na pomoč brez obtoževanja, ker je že tako ali tako v hudi stiski in se verjetno ne more obrnit na nikogar drugega. Jaz sicer nimam izkušenj s tem, vendar bi na tem mestu naredil tako kot je nekdo zgoraj predlagal - psihiater => osebni zdravnik staršev => CSD, potem pa dalje. In verjetno bi bila domača oskrba, sploh če bi se po kakšnem čudežu našla gospa srednjih let, ki ji je to delo v veselje, daleč najboljša rešitev za vse. Starša pa je treba nujno postavit pred dejstvo (dom ali negovalka na domu), ker imam občutek da se jima niti ne sanja v kaki situaciji je njihova hčerka.
Statistika: Objavljeno Napisal Danci88 — 25 Apr 2016 03:03