Na takšna vprašanja ni enostavnega pravega odgovora v stilu DA ali NE.
Pretehtati je potrebno več zadev in se odločiti na osnovi tega.
Samo starost otroka ni odločujoča. Enim ne predstavlja pogreb nobene težave, četudi so stari komaj 5 let, drugi bodo imeli velike travme tudi po pogrebu, ki se ga bodo udeležili pri 30.
Eni otroci lažje dojamejo, da je smrt dokončna ter da pokopa o ljudi, ki so potrjeno mrtvi, drugi bodo po pogrebu ali že samo po obisku pokopališča imeli nočne more o živo zakopanih.
Eni imajo težave, če vidijo truplo, drugi se ga želijo tudi dotakniti.
Z enimi se starši že kdaj prej pogovorijo o tem, da ljudje umiramo, drugi se prvič z minljivostjo soočijo šele, ko pride do dejanske smrti koga izmed bližnjih.
Pogreb ni zabava. Ni otrokom všečno. Je pa pomembna izkušnja tudi zanje.
Ali naj gre nek otrok na pogreb, ali se naj udeleži celega ali samo dela ceremonije, pa se morajo starši odločiti predvsem na osnovi njihovega poznavanja otroka in njegovega odzivanja.
Sama sem na strani tistih, ki zagovarjajo, da se otrok pogreba udeleži. S tem, da se ga pred tem PRIMERNO poduči, kaj se bo dogajalo med obredom, da se mu odgovori na njegova vprašanja glede smrti že prej doma in tudi na pokopališču ter da se v primeru, da otrok ne želi na pogreb (zaradi strahu), to NJEGOVO stisko upoštevamo in ga ne silimo.
Podobno, da če se na samem pogrebu izkaže, da je vse skupaj zanj preveč, da se z njim tiho umaknemo ter ga pomirimo in se z njim pogovarjamo o njegovih doživljanjih.
Pretehtati je potrebno več zadev in se odločiti na osnovi tega.
Samo starost otroka ni odločujoča. Enim ne predstavlja pogreb nobene težave, četudi so stari komaj 5 let, drugi bodo imeli velike travme tudi po pogrebu, ki se ga bodo udeležili pri 30.
Eni otroci lažje dojamejo, da je smrt dokončna ter da pokopa o ljudi, ki so potrjeno mrtvi, drugi bodo po pogrebu ali že samo po obisku pokopališča imeli nočne more o živo zakopanih.
Eni imajo težave, če vidijo truplo, drugi se ga želijo tudi dotakniti.
Z enimi se starši že kdaj prej pogovorijo o tem, da ljudje umiramo, drugi se prvič z minljivostjo soočijo šele, ko pride do dejanske smrti koga izmed bližnjih.
Pogreb ni zabava. Ni otrokom všečno. Je pa pomembna izkušnja tudi zanje.
Ali naj gre nek otrok na pogreb, ali se naj udeleži celega ali samo dela ceremonije, pa se morajo starši odločiti predvsem na osnovi njihovega poznavanja otroka in njegovega odzivanja.
Sama sem na strani tistih, ki zagovarjajo, da se otrok pogreba udeleži. S tem, da se ga pred tem PRIMERNO poduči, kaj se bo dogajalo med obredom, da se mu odgovori na njegova vprašanja glede smrti že prej doma in tudi na pokopališču ter da se v primeru, da otrok ne želi na pogreb (zaradi strahu), to NJEGOVO stisko upoštevamo in ga ne silimo.
Podobno, da če se na samem pogrebu izkaže, da je vse skupaj zanj preveč, da se z njim tiho umaknemo ter ga pomirimo in se z njim pogovarjamo o njegovih doživljanjih.