enaodblizu je napisal/a: ↑:-) Je fajn biti pameten, če nisi v tem zosu, a ne?
Pri nas je pred skoraj devetnajstimi leti mojo mamo kap. Takrat sem že bila poročena, imela sem otroke. Mojemu očetu je bilo logično, da imamo mamo doma. Najprej na sondi, skoraj popolnoma nepokretna. Spravili smo jo toliko k sebi, da je lahko z berglo hodila po stanovanju. Oblačenje, v plenicah, hranjenje, to je bilo na nas.
Kako to zgleda? 4-5 krat na dan delaš ali nego, previjaš, prazniš kateter ali hraniš ali ponoči obračaš. Nadzoruješ kaj in kako se je. Pregleduješ kožne gubice, zdraviš osnovno bolezen, vnetja kože, in vse infekte, ki zraven pridejo. Hodiš na preglede, čakaš patronažno, ki mimogrede ne vem kaj ne dela!!! Vzame kako kri, previje kako rano. That's it.
Po 11ih letih je potem oče umrl. Vse je bilo na meni. Če si prej lahko še kdaj kam šel, je to, če si sam za vse nemogoče. Lahko greš do trgovine, če oseba ni dementna. Izleti, dopuste, vse odpade. Da bi se kdaj naspal? Nop. Za silvestra sem bila ob 22ih v postelji. Zjutraj sem mogla vstat, delat nego, hraniti, potem so prišli otroci. Ni bilo časa za počitek. Povabljeni smo bili na razno razna praznovanja. Ne moreš kar iti. Zvečer je potrebno za osebo poskrbeti. Dejansko ne moreš nikamor za več kot 2-3 ure.
Najhujše je, če sam zboliš. Kaj boš? Z vročino, z drisko, z migreno, akrkoli že, greš in delaš nego, hraniš, ...
Da. Lahko najameš negovalko. A negovalke za vsak dan v tednu, za vse, kar nepokretni človek potrebuje ni.
In bila je situacija, ko sem bila po carskem rezu v porodnišnici, doma je bil mož s starejšemu, oba s trebušno virozo, ko me kliče negovalka, da je tudi ona zb olela s trebušno virozo. Klicarila sem kto zmešana okrog, kdo mi bi mamo zrihtal. Kaj narediti? Se samo odpustiti iz porodnišnice, da grem nego delat?
Morala bi na posege operativne. Nikamor nisem šla, ker sem vedela, da ne bom mogla počivati, ko pridem iz bolnice. Čakala sem leta, da sem šla. Pa je bilo takrat stanje potem katastrofalno - tako je kirurginja rekla.
To je bila fizična plat. Potem pa pride psihična. Skoz delaš. Imaš družino, ampak skrbiš za svoje starše. V službo ne greš, zdaj si pa tako star, da te nihče več ne mara. Če imaš negovalko, imaš tujca, ki ima ključ do hiše, ki hodi po hiši in vidi, sliši vse. Da pa ne govorim o tem, kako je mene psihično zdelalo zdravstveni problemi. V teh letih me je najbolj "matralo", ko je bila mama 3-4 tedne vsa v mehurjih. Nismo vedeli od česa. Mehur pri mehurju po koži. To potem brišeš, mažeš, pivnaš. Naprej so driske. Ko oseba v postelji plava v svojem iztrebku. Ko ne veš, kako bi se sploh lotil. VMes jo je še enkrat kap. Prideš in oseba ne more več govoriti. Čakanje na reševalce. Nekajkrat se nam je dušila. Ko se ji je kakšen košček tako zeletel, da je pomodrela. Pa spet, skušaš rešiti mamo, reševalce kličeš. Ona čist modra, hlasta po zraku, ti delaš heimlica, pa upaš, da tist košček nekam porineš, da bo vsaj malo prišla do sape. In ne veš, ali bo prej umrla, preden kdo pride ji posesat košček ven ali ne. PA je padla, pa se nos zlomila, pa roko, ... To dragi moji, to je realnost, če imaš svojca doma.
Po osemnajstih letih sem dala mamo v dom. Od poletja naprej ne sme piti tekoče, ker se ji zaletava in ne sme jesti trdo hrano. Doma je gostilo za pijačo in pasirano hrano odklanjala. Sedaj tam, sploh ni problema. Jo hodim hranit in vse lepo poje. Hrano in tekočino (doma smo že mislili, da jo bomo morali dat na infuzijo). Doma je bila že oslabela, ni mogla več več kot 1 uri sedeti. V domu imajo vsak dan terapije. Zjutraj gre iz postelje, popoldne malo počitka in do večera je na vozičku. Vsak dan telovadi, vadi stati, kolo goni. Imajo pogovorne krožke. Jaz ji to doma nisem mogla nuditi.
Še popoldneve imajo vse polno aktivnosti. Pa imajo prostovolce, ki jih peljejo po parku. Vsak mesec imajo kakšen nastop. Imajo praznovanja, delavnice. Mi smo tam 2-3 krat na teden. Na 14 dni jo gremo iskat in gremo na kratek izletek. Če imamo praznovanje, jo pripeljemo domov.
Res je, ni doma. Ampak po več kot osemnajstih letih ni šlo več. Jaz nisem mogla več. Mož ni več zmogel. Dovolj je bilo.
Mama je zdaj kot rožica. Kaj pa jaz? Stara čez 40 let, živčna, depresivna, brez službe. In ker sem takoj po fakulteti ostala doma, nimam niti strokovnega narejen, nič. Kdo me bo vzel v službo?
To je to. Lepota, ko skrbiš za ostarelo osebo.
Japonci so imeli na podeželju včasih običaj "ubasute". Stari in onemogli (nekoristni) so se sami umaknili (ali so jih svojci pospremili v gozd) in kjer so umrli od lakote, zato da niso odžirali hrane in energije družini. Mi jih pač odložimo v dom.
Ok, tudi prav. Ampak potem se je treba kot družba zmenit, da pošteno dvignemo standard oskrbe in nege. Zgolj primer - obroki v domovih so bolj podobna pomijam kot pravi hrani. Si ne predstavljam, da bi tako hrano servirali otrokom v vrtcu, najbrž bi prišlo do revolucije. Toliko o hrani, o negi pa sploh ni vredno govorit.