Moram se malo izkašljati, ker me vseeno tare ta tema.
Vem, da otrok ni moja last, toda pri starosti 7 let, je zanj mnogo prezgodaj, da bi se odločil, pri kom bi raje živel.
Sama ga vprašam, ali bi raje bil pri očetu ali pri meni, pa vedno odgovori pol-pol. Trenutno je začasno skrbništvo pri meni, trudim se, da ima primerno količino stikov z očetom, ki pa me toži za polno skrbništvo ali pa skupno.
Ja, do sem vse lepo in prav. Če ne bi bila tukaj cela zgodba, ki je ne bom pisala v podrobnosti, ker je bila preveč grda, preveč poniževalna, preveč boleča zame.
Oče že ves čas igra z umazanimi kartami, s figo v žepu. Uradno kao sodeluje, neuradno pa mi grozi, otroku obljublja vse mogoče, da bi ga prepričal, da bi živel pri njemu. Še ko sva hodila na pogovore okoli stikov na CSD, je že šel k odvetniku in za mojim hrbtom sta pripravila tožbo. Takoj ko sem to ugotovila, sem prekinila lažne dogovore na CSDju.
Seveda igrata z odvetnikom na trdo na sodišču, moja odvetnica se trudi biti čimbolj zmerna in ne želi igrati grde igre, saj ve, da bo to samo podaljševalo postopek. Gospod se je takoj odločil za izvednca, kjer smo jih izločili enih 5, tako da 6ta zdaj piše mnenje, kjer seveda priporoča skupno skrbništvo.
In sedaj boste vsi skočili v zrak, kaj je s tem narobe. Ja tehnično ni nič narobe, samo skupno skrbništvo zanj pomeni, da ima še pravico odločati o mojem zasebnem življenju. Citiram: novega partnerja ti bom jaz odobril, še raje, če boš spet moja...
Sprašujem se, ali res nimam nobenih pravic kot ženska, kot mama, kot žrtev nasilja?
Ali smo se spremenili v neko radikalno strujo, kjer se otroka muči sem in tja, da so gospoda zadovoljni z sodbo? Da tile kvazi odvetniki, ki imajo samo zaslužek pred očmi, ne vidijo škodo, ki jo povročajo ravno majhnim bitjem, ki bi jih naj branili?
Res je, da finančno nisem tako dobro, kot je gospod, toda sem pa solidna v financah, lahko plačujem položnice, stanovanje, avto, hrano...
Sprašujem se, do kdaj traja taka agonija in nesmiselnost? Koliko mamic je podpisalo zaradi tega skupna skrbništva, samo da so gospodje oproščeni preživnine, pa vseeno ne skrbijo za otroka? In nenazadnje, ali naj jaz tudi postanem taka p... kot je gospod, da dosežem svoje, naj lažem na sodišču, predlagam goljufive lisitne in podkupujem sodišče, da bom dosegla svoje?
Vem, da otrok ni moja last, toda pri starosti 7 let, je zanj mnogo prezgodaj, da bi se odločil, pri kom bi raje živel.
Sama ga vprašam, ali bi raje bil pri očetu ali pri meni, pa vedno odgovori pol-pol. Trenutno je začasno skrbništvo pri meni, trudim se, da ima primerno količino stikov z očetom, ki pa me toži za polno skrbništvo ali pa skupno.
Ja, do sem vse lepo in prav. Če ne bi bila tukaj cela zgodba, ki je ne bom pisala v podrobnosti, ker je bila preveč grda, preveč poniževalna, preveč boleča zame.
Oče že ves čas igra z umazanimi kartami, s figo v žepu. Uradno kao sodeluje, neuradno pa mi grozi, otroku obljublja vse mogoče, da bi ga prepričal, da bi živel pri njemu. Še ko sva hodila na pogovore okoli stikov na CSD, je že šel k odvetniku in za mojim hrbtom sta pripravila tožbo. Takoj ko sem to ugotovila, sem prekinila lažne dogovore na CSDju.
Seveda igrata z odvetnikom na trdo na sodišču, moja odvetnica se trudi biti čimbolj zmerna in ne želi igrati grde igre, saj ve, da bo to samo podaljševalo postopek. Gospod se je takoj odločil za izvednca, kjer smo jih izločili enih 5, tako da 6ta zdaj piše mnenje, kjer seveda priporoča skupno skrbništvo.
In sedaj boste vsi skočili v zrak, kaj je s tem narobe. Ja tehnično ni nič narobe, samo skupno skrbništvo zanj pomeni, da ima še pravico odločati o mojem zasebnem življenju. Citiram: novega partnerja ti bom jaz odobril, še raje, če boš spet moja...
Sprašujem se, ali res nimam nobenih pravic kot ženska, kot mama, kot žrtev nasilja?
Ali smo se spremenili v neko radikalno strujo, kjer se otroka muči sem in tja, da so gospoda zadovoljni z sodbo? Da tile kvazi odvetniki, ki imajo samo zaslužek pred očmi, ne vidijo škodo, ki jo povročajo ravno majhnim bitjem, ki bi jih naj branili?
Res je, da finančno nisem tako dobro, kot je gospod, toda sem pa solidna v financah, lahko plačujem položnice, stanovanje, avto, hrano...
Sprašujem se, do kdaj traja taka agonija in nesmiselnost? Koliko mamic je podpisalo zaradi tega skupna skrbništva, samo da so gospodje oproščeni preživnine, pa vseeno ne skrbijo za otroka? In nenazadnje, ali naj jaz tudi postanem taka p... kot je gospod, da dosežem svoje, naj lažem na sodišču, predlagam goljufive lisitne in podkupujem sodišče, da bom dosegla svoje?
