Jaz sploh nisem vedela, kaj je narobe z mano, dokler nisem tukaj gor odprla javne tribune o tem. Moderatorka je govorila točno o meni. Nikoli mi ni zares nič manjkalo in nihče mojim staršem ne more očitat, da so me zanemarjali. Imela sem hrano, svojo sobo, oprano, zlikano, vse potrebščine, morje, letovanja, potovanja, žepnino, hodili so na govorilne ure. Nisem pa imela njihovega časa, pozornosti, podpore, spodbude, pogovorov, pohvale.
Ne zdi se mi, da bi bila zaradi tega ravno nesrečna, sem pa izgubljena, kar se tiče medčloveških odnosov, in se zato omejujem na površinske, neobvezne odnose (med sosedi, naključnimi sprehajalci, v čakalnici pri zdravniku in podobno). Nikoli ne znam oceniti, ali sem ljudem simpatična, se jim vsiljujem, res rabim eksplicitno vabilo, klic, spodbudne besede, da se malo bolj odprem. Večkrat sem že čisto narobe ocenila situacijo, ljudje se pa tudi znajo preveč dobro pretvarjat ...
Imam dobrega partnerja, končno, pred njim sem bluzila tudi kar se tiče tipov. Kot kaže, sem otrokom prenesla boljše vzorce.
Ne zdi se mi, da bi bila zaradi tega ravno nesrečna, sem pa izgubljena, kar se tiče medčloveških odnosov, in se zato omejujem na površinske, neobvezne odnose (med sosedi, naključnimi sprehajalci, v čakalnici pri zdravniku in podobno). Nikoli ne znam oceniti, ali sem ljudem simpatična, se jim vsiljujem, res rabim eksplicitno vabilo, klic, spodbudne besede, da se malo bolj odprem. Večkrat sem že čisto narobe ocenila situacijo, ljudje se pa tudi znajo preveč dobro pretvarjat ...
Imam dobrega partnerja, končno, pred njim sem bluzila tudi kar se tiče tipov. Kot kaže, sem otrokom prenesla boljše vzorce.