Kot vidim, se zivljenje lahko poigra z vsemi. NIkoli si nisem mislila, da bom prebirala tale Forum, se toliko vec pa da se bom polna groze in strahu obrnila k vam po pomoc.
Zivim v tujini, z mozem sva porocena vec kot 20 let in skoz Sem verjela, da je on pravi zame. razumela sva se o.k., tudi intimnosti ni sepala, seveda so bili vzponi in padci, ampak on je bil vedno moja skala, moje vse. Zaupala Sem mu, ga imela Rada, skupaj sva prebijala cas skupaj. Imava tri otroke, je skrben in odgovoren oce, dober moz.
Sedaj pa groza - pred slabimi dvemi tedni mi je razlozil, da me nima vec tako rad in da razmislja o locitvi. Pravi, da ni vec srecen in da ne ve, kaj naj naredi. Trdi da vmes ni nobene druge, ampak pac da ni vec srecen z mano. Podrl se mi je svet, ne vem vec kaj naj si mislim. Prva in zadnja misel je on. Kaj Sem naredila narobe, da Sem tako zavozila. Preprosto ne vem. Da Sem toiko spregledala njegovo zalost.
Groza me je njegovega odhoda, njegove odlocitve, samo jokam in jokam. Otrokom ne zelim se povedati, saj sva se dogovorila, da ima nekaj casa, da premisli, ali je to res to, kar hoce.
Ne predstavljam si zivljenja brez njega, tako da bi bila vesela, kasnih idej, nasvetov, kako ste prebrodili dan za dnem. Moram vam povedati, da v tujini nisem uspela najti kaksnih dobrih prijatelejv, nekaj znancev, tako da nimam nikogar, ki bi se mu izpovedala.
Torej, tisti ki ljubite, kako se sprijazniti z tem, da nekdo gre. Stiska in boli me zelo.
Zivim v tujini, z mozem sva porocena vec kot 20 let in skoz Sem verjela, da je on pravi zame. razumela sva se o.k., tudi intimnosti ni sepala, seveda so bili vzponi in padci, ampak on je bil vedno moja skala, moje vse. Zaupala Sem mu, ga imela Rada, skupaj sva prebijala cas skupaj. Imava tri otroke, je skrben in odgovoren oce, dober moz.
Sedaj pa groza - pred slabimi dvemi tedni mi je razlozil, da me nima vec tako rad in da razmislja o locitvi. Pravi, da ni vec srecen in da ne ve, kaj naj naredi. Trdi da vmes ni nobene druge, ampak pac da ni vec srecen z mano. Podrl se mi je svet, ne vem vec kaj naj si mislim. Prva in zadnja misel je on. Kaj Sem naredila narobe, da Sem tako zavozila. Preprosto ne vem. Da Sem toiko spregledala njegovo zalost.
Groza me je njegovega odhoda, njegove odlocitve, samo jokam in jokam. Otrokom ne zelim se povedati, saj sva se dogovorila, da ima nekaj casa, da premisli, ali je to res to, kar hoce.
Ne predstavljam si zivljenja brez njega, tako da bi bila vesela, kasnih idej, nasvetov, kako ste prebrodili dan za dnem. Moram vam povedati, da v tujini nisem uspela najti kaksnih dobrih prijatelejv, nekaj znancev, tako da nimam nikogar, ki bi se mu izpovedala.
Torej, tisti ki ljubite, kako se sprijazniti z tem, da nekdo gre. Stiska in boli me zelo.