Pozdravljeni.
NE vem niti kje zacet. Z mozem sva bila skupaj skoraj 7 let. Zaljubljena...ja zelo zaljubljena in zdej je vsega konec. Po rojstvu otroka je slo samo se navzdol, ker enostavno on se ni bil pripravljen, jaz sem morala vse postoriti sama, on se mi je manj posvecal(v primerjavi s prej prakticno nic) in sama sem postala osorna in nesrecna.
2 dni pred bozicem je imel novoletno zabavo s firmo kjer dela in je prisel domov cisto pobit od alkohola...Eno omarico je razbil v hodniku in sama sem ponorela ker je malega skoraj zbudil in sem se zadrla...On je ponorel in me stepel. JA-stepel me je moj preljubi moz. Vsak si misli, da bog ve kaj vse bi naredil...resnica je pa zal dosti drugacna. Sama nisem naredila nic. Lezala sem na tleh in pocasi dihala, da bi razumela sploh ali sanjam ali je vse res in da otroka nebi zbudila.
Drugi dan se je pobral in rekel, da on je vse to naredil, ker se ni izzivel svoje mladosti, da na zakon ni pripravljen in da on gre proc. V bistvu je ze vse pristimano sedaj pri notarju in vsi postopki tecejo. Poskusila sem govoriti, vendar je to vse zamanj...ni vec tistega cloveka in ne vem niti ce sem vam zgodbo sploh prav povedala, ker je dejstvo, da me oblivajo solze in da ne vem vec kaj naj sama s sabo.
Zavedam se da je vse narobe, da bi morala biti srecna ker imam veliko ljudi ki me imajo radi, da se civilizirano meniva glede otroka, ampak jaz enostavno ne morem verjet. Moj moz...ne morem vam opisati kako se pocutim. Se zdalec noben od naju dveh ni popoln, vendar je on ljubezen mojega zivljenja in vem da bom po tem svetu tavala, ko ena izgubljena dusa in boli me vsakic ko ga vidim in vsak dan gledam skozi okno ce bo le prisel in vsako jutro se zbudim v upanju, da so vse to grde sanje.
Prosim vas samo, da mi poveste kdaj za boga bom zadihala...ne zasluzim si vse to. On zura z nekimi studenti in se vede ko da ne obstajamo, za praznike nas je pustil same. Jaz sem pa sesuta, da je kaki dan ko se se do stranisca komaj spravim.
Obstaja kaki dan, ko se nekako uspem spraviti iz sebe kaki nasmeh zato, da ne maltretiram ljudi v moji blizini s svojo zalostjo-dejstvo pa je da sem na kosih...Kdorkoli izmed vas mi lahko pove kako ste preziveli locitev in koliko traja, da neha tako peklensko bolet, naj mi prosim pise...Karkoli-res.
Vnaprej hvala.
NE vem niti kje zacet. Z mozem sva bila skupaj skoraj 7 let. Zaljubljena...ja zelo zaljubljena in zdej je vsega konec. Po rojstvu otroka je slo samo se navzdol, ker enostavno on se ni bil pripravljen, jaz sem morala vse postoriti sama, on se mi je manj posvecal(v primerjavi s prej prakticno nic) in sama sem postala osorna in nesrecna.
2 dni pred bozicem je imel novoletno zabavo s firmo kjer dela in je prisel domov cisto pobit od alkohola...Eno omarico je razbil v hodniku in sama sem ponorela ker je malega skoraj zbudil in sem se zadrla...On je ponorel in me stepel. JA-stepel me je moj preljubi moz. Vsak si misli, da bog ve kaj vse bi naredil...resnica je pa zal dosti drugacna. Sama nisem naredila nic. Lezala sem na tleh in pocasi dihala, da bi razumela sploh ali sanjam ali je vse res in da otroka nebi zbudila.
Drugi dan se je pobral in rekel, da on je vse to naredil, ker se ni izzivel svoje mladosti, da na zakon ni pripravljen in da on gre proc. V bistvu je ze vse pristimano sedaj pri notarju in vsi postopki tecejo. Poskusila sem govoriti, vendar je to vse zamanj...ni vec tistega cloveka in ne vem niti ce sem vam zgodbo sploh prav povedala, ker je dejstvo, da me oblivajo solze in da ne vem vec kaj naj sama s sabo.
Zavedam se da je vse narobe, da bi morala biti srecna ker imam veliko ljudi ki me imajo radi, da se civilizirano meniva glede otroka, ampak jaz enostavno ne morem verjet. Moj moz...ne morem vam opisati kako se pocutim. Se zdalec noben od naju dveh ni popoln, vendar je on ljubezen mojega zivljenja in vem da bom po tem svetu tavala, ko ena izgubljena dusa in boli me vsakic ko ga vidim in vsak dan gledam skozi okno ce bo le prisel in vsako jutro se zbudim v upanju, da so vse to grde sanje.
Prosim vas samo, da mi poveste kdaj za boga bom zadihala...ne zasluzim si vse to. On zura z nekimi studenti in se vede ko da ne obstajamo, za praznike nas je pustil same. Jaz sem pa sesuta, da je kaki dan ko se se do stranisca komaj spravim.
Obstaja kaki dan, ko se nekako uspem spraviti iz sebe kaki nasmeh zato, da ne maltretiram ljudi v moji blizini s svojo zalostjo-dejstvo pa je da sem na kosih...Kdorkoli izmed vas mi lahko pove kako ste preziveli locitev in koliko traja, da neha tako peklensko bolet, naj mi prosim pise...Karkoli-res.
Vnaprej hvala.