Pozdravljeni,
s partnerjem sva se razšla skoraj dve leti nazaj. Imava dva otroka, zdaj sta stara skoraj 7 in 9 let. Ločitev ni bila lahka, na srečo pa med nama ni bilo veliko prepirov in sva stvari uspešno in s precej dogovori rešila mimo otrok. Zdaj sta otroka v deljenem skrbništvu, oče lepo skrbi zanju.
Sin - mlajši - je zelo čustven, hčerka pa daje vtis, kot da je stvari lepo sprejela, čeprav nikoli ne veš, kaj se skriva v ozadju. Sin kdaj pa kdaj reče, da bi rad, da bi še živeli skupaj. Na začetku je to rekel večkrat, zdaj le še tu in tam. Danes, ko sta od očeta prišla k meni (z njim sta preživela prvi del počitnic), pa mi je rekel: ko sem pri atiju, pogrešam tebe, ko sem pri tebi, pa pogrešam atija. Vprašala sem ga, kako se pri tem počuti, pa mi je rekel, da ga malo boli trebušček. Ob tem me je zelo zaskrbelo. Vprašala sem ga, kaj potem naredi, pa je rekel, da nič ne more naredit.
Poskusim se "tolažiti" s tem, da sta jo kljub ločitvi še precej dobro odnesla, glede na to, kako je kje drugje in da so marsikje otroci še na slabšem, čeprav starša živita skupaj. A to je bolj slaba tolažba. Ne vem, kako naj se z otrokoma pogovorim. Če načneta to temo, jima odgovorim, partnerja nikoli ne črnim. Sama pa nočem načenjati te teme, ker imam občutek, da kaj dosti ne želita ali pa morda niti ne znata povedati. Kaj se dogaja v otrocih? Kako naj se pogovarjam z njima, da jima bo čim laže?
Hvala za odgovor.
s partnerjem sva se razšla skoraj dve leti nazaj. Imava dva otroka, zdaj sta stara skoraj 7 in 9 let. Ločitev ni bila lahka, na srečo pa med nama ni bilo veliko prepirov in sva stvari uspešno in s precej dogovori rešila mimo otrok. Zdaj sta otroka v deljenem skrbništvu, oče lepo skrbi zanju.
Sin - mlajši - je zelo čustven, hčerka pa daje vtis, kot da je stvari lepo sprejela, čeprav nikoli ne veš, kaj se skriva v ozadju. Sin kdaj pa kdaj reče, da bi rad, da bi še živeli skupaj. Na začetku je to rekel večkrat, zdaj le še tu in tam. Danes, ko sta od očeta prišla k meni (z njim sta preživela prvi del počitnic), pa mi je rekel: ko sem pri atiju, pogrešam tebe, ko sem pri tebi, pa pogrešam atija. Vprašala sem ga, kako se pri tem počuti, pa mi je rekel, da ga malo boli trebušček. Ob tem me je zelo zaskrbelo. Vprašala sem ga, kaj potem naredi, pa je rekel, da nič ne more naredit.
Poskusim se "tolažiti" s tem, da sta jo kljub ločitvi še precej dobro odnesla, glede na to, kako je kje drugje in da so marsikje otroci še na slabšem, čeprav starša živita skupaj. A to je bolj slaba tolažba. Ne vem, kako naj se z otrokoma pogovorim. Če načneta to temo, jima odgovorim, partnerja nikoli ne črnim. Sama pa nočem načenjati te teme, ker imam občutek, da kaj dosti ne želita ali pa morda niti ne znata povedati. Kaj se dogaja v otrocih? Kako naj se pogovarjam z njima, da jima bo čim laže?
Hvala za odgovor.