Pozdravljeni!
Morda za uvod; Sem poročena, mati, štiridesetletnica. Družinsko življenje poteka (razen običajnih pretresov) po ustaljenih stalnicah. Oba z možem sva polno zaposlena, otroci uspešni v šoli z dodatnimi izven šolskimi dejavnostmi. Najino spolno življenje je polno, redno, tudi popestriva si ga pogosto. Drug drugemu zaupava, se ne nadzorujeva in nisva ljubosumna. Družinski urniki so polno zasedeni, občasno potujemo in ne občutimo pomanjkanja (finančnega/duševnega/emocionalnega ipd).
v 2016 sem po mailu komunicirala z mlajšim, samskim znancem glede enega festivalskega filma. Ta nedolžna komunikacija je sčasoma in popolnoma spontano postala intenzivnejša in je prerasla v neko medsebojno naklonjenost (podobni interesi itd). Kmalu sva maile zamenjala za sms-e na način, da sva v stiku ves čas, pri tem pa najini pogovori postajajo vedno bolj intimni in čustveni in sicer do te mere, da se sprašujem, kam to vodi in ali s tem varam svojega moža? Seveda čutim neko vznemirjenost, za katero mi razum pravi, da ni realna, vendar si je ne znam razložiti. Po eni strani ne želim prizadeti ali kakorkoli povzročiti bolečine možu ali otrokom, po drugi strani pa ves čas mislim na njega in samo čakam trenutek, ko se bova spet slišala. Mož je je seveda opazil mojo "razstavljenost", me s tem soočil, nakar sem mu odvrnila, da ni nič takega in da ne sme skrbeti.
Po svojem vedenju in občutkih sodeč sem se zaljubila, čeprav še nisva imela osebnega stika, ki si ga oba želiva. Mene nazaj drži misel na moža in otroke, po drugi strani pa ga ne želim izgubiti, čeprav bi verjetno bilo najbolje prekiniti vse vezi. Torej kaj storiti da bo volk sit in koza cela? Prosim za komentarje. Hvala b.
Morda za uvod; Sem poročena, mati, štiridesetletnica. Družinsko življenje poteka (razen običajnih pretresov) po ustaljenih stalnicah. Oba z možem sva polno zaposlena, otroci uspešni v šoli z dodatnimi izven šolskimi dejavnostmi. Najino spolno življenje je polno, redno, tudi popestriva si ga pogosto. Drug drugemu zaupava, se ne nadzorujeva in nisva ljubosumna. Družinski urniki so polno zasedeni, občasno potujemo in ne občutimo pomanjkanja (finančnega/duševnega/emocionalnega ipd).
v 2016 sem po mailu komunicirala z mlajšim, samskim znancem glede enega festivalskega filma. Ta nedolžna komunikacija je sčasoma in popolnoma spontano postala intenzivnejša in je prerasla v neko medsebojno naklonjenost (podobni interesi itd). Kmalu sva maile zamenjala za sms-e na način, da sva v stiku ves čas, pri tem pa najini pogovori postajajo vedno bolj intimni in čustveni in sicer do te mere, da se sprašujem, kam to vodi in ali s tem varam svojega moža? Seveda čutim neko vznemirjenost, za katero mi razum pravi, da ni realna, vendar si je ne znam razložiti. Po eni strani ne želim prizadeti ali kakorkoli povzročiti bolečine možu ali otrokom, po drugi strani pa ves čas mislim na njega in samo čakam trenutek, ko se bova spet slišala. Mož je je seveda opazil mojo "razstavljenost", me s tem soočil, nakar sem mu odvrnila, da ni nič takega in da ne sme skrbeti.
Po svojem vedenju in občutkih sodeč sem se zaljubila, čeprav še nisva imela osebnega stika, ki si ga oba želiva. Mene nazaj drži misel na moža in otroke, po drugi strani pa ga ne želim izgubiti, čeprav bi verjetno bilo najbolje prekiniti vse vezi. Torej kaj storiti da bo volk sit in koza cela? Prosim za komentarje. Hvala b.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 23 Jan 2017 14:03