Ločil se bom. Moški, star +40, po 15 letih, 2 majhnih otrokih in številnih lepih in manj lepih trenutkih imam vsega dovolj. Razlogi za ta mail niti niso pomembni (morda samo to - ni varanje, preprosto ne gre več, nihče ni kriv, ali pa morda oba, kaj pa vem), imam pa nekaj vprašanj, pa vljudno prosim za pomoč tiste, ki ste že šli čez to.
Odločitev sem sprejel, nisem ji pa še povedal. Mislim, da ne bo ravno strela z jasnega, presenečena bo pa zagotovo. Preden pa to storim, bi se rad pripravil, če se to sploh da.
Predvsem je jasno, da boste glavni "predmet" spora otroka. Kar je sicer tragično, vendar ne vidim, kako bi se temu izognila. Svoja otroka imam najraje na svetu in želel bi si neko razumno rešitev (npr. pol/pol oz. pač nek dogovor), vendar vnaprej z vso gotovostjo tega sveta vem, da bo tisti hip pograbila oba in ju odpeljala k svojim domov v drug kraj. Tega pa me je izredno strah, saj bi se lahko zgodilo, da bi me izločila iz otroštva mojih otrok, kar bi bila zame nepopisna tragedija. Njena družina me ne mara in ji bo pri njenem početju zagotovo pomagala.
Slišal sem govorice o "ženski falangi" (se opravičujem bralkam, samo prenašam izraz), ki prevladuje na CSD, med sodnicami, izvedenkami in družinskimi odvetnicami in katere rezultat je ta, da so otroci v Sloveniji v menda izjemno visokem deležu dodeljeni materam. Tudi tega me je strah.
Zanima me, ali ima kdo kakšen nasvet, kako se pripraviti na ta trenutek? Je možno kako preprečiti, da žena odpelje otroka (če izključimo fizično silo, seveda)? Ali je kakšna zadeva, ki bi utegnila vplivati na odločitev glede otrok in na katero bi se lahko vnaprej pripravil? Svoj čas kot oče že sedaj v največji meri posvečam tamalima, hiša je moja (ona se je priselila), finance niso problem (vse račune plačujem jaz), ničesar napačnega nisem storil (ne pijem, ne pretepam, ne varam...)... Je še kaj, kar se tehta in bi bilo morda treba kdaj dokazovati, pa sem pozabil?
Še to - pravnoformalno nisva poročena. Ne vem, če to kaj spremeni zadevo glede otrok. Za premoženje mi je dokaj vseeno in tukaj ne vidim (večjih) težav.
Odločitev sem sprejel, nisem ji pa še povedal. Mislim, da ne bo ravno strela z jasnega, presenečena bo pa zagotovo. Preden pa to storim, bi se rad pripravil, če se to sploh da.
Predvsem je jasno, da boste glavni "predmet" spora otroka. Kar je sicer tragično, vendar ne vidim, kako bi se temu izognila. Svoja otroka imam najraje na svetu in želel bi si neko razumno rešitev (npr. pol/pol oz. pač nek dogovor), vendar vnaprej z vso gotovostjo tega sveta vem, da bo tisti hip pograbila oba in ju odpeljala k svojim domov v drug kraj. Tega pa me je izredno strah, saj bi se lahko zgodilo, da bi me izločila iz otroštva mojih otrok, kar bi bila zame nepopisna tragedija. Njena družina me ne mara in ji bo pri njenem početju zagotovo pomagala.
Slišal sem govorice o "ženski falangi" (se opravičujem bralkam, samo prenašam izraz), ki prevladuje na CSD, med sodnicami, izvedenkami in družinskimi odvetnicami in katere rezultat je ta, da so otroci v Sloveniji v menda izjemno visokem deležu dodeljeni materam. Tudi tega me je strah.
Zanima me, ali ima kdo kakšen nasvet, kako se pripraviti na ta trenutek? Je možno kako preprečiti, da žena odpelje otroka (če izključimo fizično silo, seveda)? Ali je kakšna zadeva, ki bi utegnila vplivati na odločitev glede otrok in na katero bi se lahko vnaprej pripravil? Svoj čas kot oče že sedaj v največji meri posvečam tamalima, hiša je moja (ona se je priselila), finance niso problem (vse račune plačujem jaz), ničesar napačnega nisem storil (ne pijem, ne pretepam, ne varam...)... Je še kaj, kar se tehta in bi bilo morda treba kdaj dokazovati, pa sem pozabil?
Še to - pravnoformalno nisva poročena. Ne vem, če to kaj spremeni zadevo glede otrok. Za premoženje mi je dokaj vseeno in tukaj ne vidim (večjih) težav.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 3 Jul 2018 14:24