Spoštovani,
glede na to, da partnerka za vašo odločitev še ne ve, ne morete niti vi zanesljivo vedeti, kako jo bo sprejela. Vam pa verjamem, da bo pretresena, prestrašena, jezna, in iz tega se zna seveda izcimiti marsikatera neljuba posledica.
Samo toliko: mati ne sme otrok kar ugrabiti iz družine in jih odtujiti očetu, ravno tako kot tega ne sme storiti oče. Strinjam se, da žal v praksi ni zmeraj tako, kot bi moralo biti, prav zato pa je toliko pomembneje, kaj se starša med sabo zmenita sama, kolikor je le mogoče, in ne računata preveč na »sistem«. In mislim, da je čas – v dobro otrok in družbe nasploh – za t.i. emancipacijo očetov – razume se, da s tem mislim očete, ki se ne le borijo za svoje očetovske pravice, ampak tudi izpolnjujejo svoje očetovske dolžnosti. Mislim, da otroci nasploh, pa naj bodo starši ločeni ali ne, v velikem odstotku pogrešajo očetovsko figuro, ki bi jim bila lahko zgled, pogrešajo prisotnega očeta. In močno upam, da vaša generacija očetov dela vse, da jim zdravo očetovsko avtoriteto zagotovi.
Kot vidite, torej ne spadam v omenjeno 'žensko falango'. Vendar tudi jaz ne morem vedeti, ali boste naleteli na nepristranske, čustveno zrele osebe v postopku, ki vaju čaka. Tu vam ne morem pomagati.
Morda pa vam je lahko v pomoč in razmislek moj nasvet iz prakse.
Poleg individualne delam tudi partnersko terapijo in v veliki večini pridejo k meni pari, ki so tik pred ločitvijo ali pa jo vsaj vidijo kot realno možnost. Nekateri na terapiji pridejo do ugotovitve, da želijo pravzaprav ostati skupaj in zastaviti odnos na novo, drugi do ugotovitve, da želijo zares narazen. Zanimivo in spodbudno dejstvo je, da je pri tej drugi skupini terapija vsaj tako smiselna kot pri prvi, to pa zato, ker partnerja razdelata in predelata marsikatero temo, ki se potem ne razraste v strupeno zamero. Pravzaprav se laže poslovita, to pa je blagodejno ne samo za njiju, ampak jasno tudi za njune otroke.
V luči tega spoznanja, ki ga delim s kolegi, bi vam rekla, da morda razmislite o tem koraku. Prvi pogoj za terapijo je namreč, da terapevt ustvari varen prostor, kjer se lahko izrečejo (in slišijo) besede, zaradi katerih bi bil doma že zdavnaj ogenj v strehi.
Ne vem, s katerega konca Slovenije ste, zato si lahko na strani https://zdt.si/terapevti-in-terapevtski-centri/ ogledate, kje vse delujejo zakonski in družinski terapevti.
Morda se vam zdi moj predlog absurden, ampak vas vabim, da ga prespite in zaradi svojih otrok vsaj poskusite (lahko tudi sami).
Lep pozdrav,
glede na to, da partnerka za vašo odločitev še ne ve, ne morete niti vi zanesljivo vedeti, kako jo bo sprejela. Vam pa verjamem, da bo pretresena, prestrašena, jezna, in iz tega se zna seveda izcimiti marsikatera neljuba posledica.
Samo toliko: mati ne sme otrok kar ugrabiti iz družine in jih odtujiti očetu, ravno tako kot tega ne sme storiti oče. Strinjam se, da žal v praksi ni zmeraj tako, kot bi moralo biti, prav zato pa je toliko pomembneje, kaj se starša med sabo zmenita sama, kolikor je le mogoče, in ne računata preveč na »sistem«. In mislim, da je čas – v dobro otrok in družbe nasploh – za t.i. emancipacijo očetov – razume se, da s tem mislim očete, ki se ne le borijo za svoje očetovske pravice, ampak tudi izpolnjujejo svoje očetovske dolžnosti. Mislim, da otroci nasploh, pa naj bodo starši ločeni ali ne, v velikem odstotku pogrešajo očetovsko figuro, ki bi jim bila lahko zgled, pogrešajo prisotnega očeta. In močno upam, da vaša generacija očetov dela vse, da jim zdravo očetovsko avtoriteto zagotovi.
Kot vidite, torej ne spadam v omenjeno 'žensko falango'. Vendar tudi jaz ne morem vedeti, ali boste naleteli na nepristranske, čustveno zrele osebe v postopku, ki vaju čaka. Tu vam ne morem pomagati.
Morda pa vam je lahko v pomoč in razmislek moj nasvet iz prakse.
Poleg individualne delam tudi partnersko terapijo in v veliki večini pridejo k meni pari, ki so tik pred ločitvijo ali pa jo vsaj vidijo kot realno možnost. Nekateri na terapiji pridejo do ugotovitve, da želijo pravzaprav ostati skupaj in zastaviti odnos na novo, drugi do ugotovitve, da želijo zares narazen. Zanimivo in spodbudno dejstvo je, da je pri tej drugi skupini terapija vsaj tako smiselna kot pri prvi, to pa zato, ker partnerja razdelata in predelata marsikatero temo, ki se potem ne razraste v strupeno zamero. Pravzaprav se laže poslovita, to pa je blagodejno ne samo za njiju, ampak jasno tudi za njune otroke.
V luči tega spoznanja, ki ga delim s kolegi, bi vam rekla, da morda razmislite o tem koraku. Prvi pogoj za terapijo je namreč, da terapevt ustvari varen prostor, kjer se lahko izrečejo (in slišijo) besede, zaradi katerih bi bil doma že zdavnaj ogenj v strehi.
Ne vem, s katerega konca Slovenije ste, zato si lahko na strani https://zdt.si/terapevti-in-terapevtski-centri/ ogledate, kje vse delujejo zakonski in družinski terapevti.
Morda se vam zdi moj predlog absurden, ampak vas vabim, da ga prespite in zaradi svojih otrok vsaj poskusite (lahko tudi sami).
Lep pozdrav,
Statistika: Objavljeno Napisal JanaLavtizar — 3 Jul 2018 16:14